RIBIČI IZ SALÍJA

Najstarejši zapis o ribolovu na vzhodni obali Jadrana je datiran med leti 986 in 999. Tedaj zadrski plemiči odstopijo pravico do ribolova samostanu sv. Kerševana v Zadru. S tem dokumentom cerkvena oblast pridobi pravico do ribolova v Telašćici na Dugem otoku in na otoku Molat. In tako se začne dokumentirati razvoj ribištva na širokih morskih njivah.

Obiskati Dugi otok je vselej posebno doživetje. Četudi že stokrat ponovljena pot iz Zadra, mimo svetilnika Oštri Rat (1869) in nato mimo otoka Ugljan, na ta dolgi, res dolgi otok, ki od severa do juga meri skoraj 45 km, je vedno znova polna čustev, spominov in pričakovanj.

Sploh tokrat, ko bomo raziskovali in dokumentirali življenje ribičev in predelavo ribe v Salíju, saj so ob komiških in tistih s Hvara med tremi najstarejšimi ribiškimi skupnostmi v tem delu Jadrana.

In na tej poti nas spomin zanese v zgodovino, ko se otok prvič omenja že sredi 10. stoletja. Takrat ga imenujejo Pizuh, pozneje pa tudi Čuh, Čuška in Čušćica. Ob koncu 11. stoletja se v starih listinah pojavi ime Insula Tilagus. Veli otok pa je v glagolici prvič zapisan leta 1460. Arheološka najdišča iz Krševanjeg polja in Velog Rata segajo v staro in srednjo kameno dobo, kar kaže na zgodnjo poselitev otoka.

Na otoku je dvanajst večjih naselij: Veli Rat, Verunić, Polje, Soline, Božava, Dragove, Brbinj, Savar, Luka, Žman, Zaglav in Sali. Vsako med njimi ima svojo dušo, svojega zaščitnika in tudi svojo »fešto«.

Več kot štiristo let stari oljčni nasadi, pa Salijsko polje, ki je bilo namakano že leta 1666 iz kamnite mlake, je ob ribištvu ponujalo živeti in preživeti na otoku. Današnji park narave Telašćica je bil že v 15. stoletju »ribja njiva« za Salijane.

Še nekaj ovinkov, pogled na odprti morski horizont in na zahodno obalo otoka, pa na drugo stran proti otoku Rava in na kanal, posejan z maritimnimi polji gojišč tune, in že vstopamo v Salí, ki je danes upravno središča Dugega otoka.

Salí je ime dobil po nekdanjih solinah. Osnovna šola Petra Lorinija, ki je začela s poukom v hrvaškem jeziku že davnega leta 1873, in salijska knjižnica sta še danes vozlišče socialnega otoškega življenja v Saliju. Knjižnica, ta hemingwaysko posvečen prostor je gostil »šjora« Anteja Beverina, salijsko pero, ki je skupaj s prijateljem Jerolimom Armaninijem posvetil življenje raziskovanju kraja in otoka ter izsledke in dognanja publiciral v petnajstih samostojnih izdajah na skupaj objavljenih 3290 straneh. In z zanosom pove, da je prav vse knjige izdala Matica Hrvaška.

Posebej pri srcu mu je raziskovanje življenje ribičev v Salíju in sploh na otoku. Tradicija je res dolga, saj prvi zapisani in ohranjeni dokument o ribištvu na Hrvaškem, ki je v resnici darilna pogodba o ribiški pošti, sega v čas okoli leta 995. …

Več si lahko preberete v Valu št. 194.