Odisejeva dežela

Človek vedno nekaj išče. Znotraj sebe ali okoli sebe. Med drugim iščemo pogosto tudi svojo notranjost. A najhitreje najdemo samega sebe, če se izpostavimo dogajanju in se prepustimo toku življenja ter odkorakamo na potovanje. Odisej, eden večjih likov takšnega uspešnega popotnika življenja, je bil doma z Itake in je slovel kot izjemno premetena oseba. Pa ne v slabem pomenu besede.

Mali otok Itaka se nahaja v Jonskem morju. Je v resnici bolj ali manj le privesek bolj znanega otoka Kefalonija. Nič čudnega, saj je slednji največji otok v tem delu Grčije in tudi turistično kar obiskan. In zato, ker je Itaka kot v nekakšni senci večjega brata, na srečo Itaka ostaja turistično nanj obdelana, dokaj nerazvita in še vedno grško otoško pristna. Še največji obisk doživi kot dnevna destinacija popotnikov s Kefalonije, da si razbudijo kosti po celotedenskem poležavanju. Največji raziskovalci obal Itake so zato navtični turisti.

Super. Sami krasni podatki. Nobenih plaž, hotelov ali apartmajev. Če so, so samo sobe, lokalne taverne in ribiči. Če ne drugega, ko se ti nekdo nasmeje, se ti res od srca. Je pa zanimivo, da je bilo v daljni zgodovini drugače. Itaka je nekoč, v času mikenske kulture, kraljevala Kefaloniji (in Lefkadi). Pozneje pa se je na otoku do danes zvrstilo 7 gospodarjev različnih narodnosti. Od nadležnih Turkov do od začetka precej priljubljenih Napoleonovih Francozov.

Nam bolj znano vriskanje s priljubljenih grških plaž na Itaki še vedno preglasi ptičje čivkanje in šumenje borovcev. Skoraj odsotnost vseh turistov omogoča brezskrbno skakanje po plažah v Evinem kostimu, kateremu sva se z veseljem tudi prepustila. Verjetno sicer poleti ne bi, ker Grki tolerirajo samo »zgoraj brez«, ampak v vseh drugih letnih časih pa tu samota domuje na polno. Še zlasti, če se okoli otoka premikaš v kajakih za na morje, kot sva se okoli Itake midva, in loviš svoj prostor na vseh tistih plažicah in plažah, posutimi z belimi kamenčki, ki jih sicer tudi povprečni domačin ne pozna. To mi je potrdila Sara, sicer doma iz obalnega mesta Igumenitsa, ki naju je z zavistjo opazovala, ko sva si kuhala na obali in si v kozarce sipala domače vino, mešano z oranžado. Ko sva še njo povabila na enega, je kmalu dojela, da sva oblečena samo zaradi nje. Domnevam, da če ne bi bil prisoten tudi njen, strogo za druženje nedovzeten mož, bi šla najrajši kar z nama. »Vsaj do naslednjega zalivčka,« je dodala ta v Grčijo priseljena Italijanka in z vzdihom pomahala pri odhodu.