Intervju Dr. Božo Dimnik

Dr. Božo Dimnik se je pred 80. leti rodil v Beogradu očetu, ki je bil po poklicu gozdarski inženir in mami uradnici, oba Slovenca. Kljub dokončanem študiju medicine je s tokom življenja ves čas plul v druge smeri. V začetku 60. je zaradi »politične neprimernosti« odšel v tujino, tam ustanovil več podjetij in se ves čas športno in poslovno ukvarjal z ribičijo. V času slovenskega in hrvaškega osamosvajanja je igral pomembno vlogo lobista.

Moje zanimanje je pritegnil, ko sem izvedel za njegov potapljaški  podvig. S svojim ekstremnim dejanjem je želel opozoriti, da se Jadranskemu morju pišejo slabi časi, če ne bodo odgovorni nekaj ukrenili v smeri zaščite morja. Najina beseda pa ni tekla samo v smer potopa, zajadrala sva še v njemu ljubo ribičijo, v politiko,…

 Ker smo navtična revija, nas seveda najbolj zanimajo podrobnosti vašega potopa na 80 metrov pod morsko gladino. Kako so potekale priprave in organizacija na sam podvig?

Intenzivno sem se potapljal vsa svoja leta – no, zadnja leta sicer nekoliko manj, in sicer v vseh morjih tega sveta, tako da mi podvig ni predstavljal posebnih težav. Sicer je res, da se nikoli nisem na taki globini, vendar kot rečeno, izkušenj s potopi imam veliko. Za pripravo in izvedbo tehničnega dela potopa sta skrbeli ekipi izkušenih potapljačev – Nova sub in TXR Team iz Slovenije. Sprva je bilo predvideno, da bo cilj mojega potopa potopljeni avion v bližini Visa na globini 72 metrov, kasneje pa je bil ta zaradi prenizke globine zamenjan za lokcijo v Kvarneriću, kjer je na globini 81 metrov potopljena italijanska torpedovka Audace. Priprave so potekale več mesecev, z večkratnimi treningi tudi s pomočjo potapljaškega kluba Cres, ki je priskrbel za vso opremo in spremstvo ob mojem podvigu.

V tej dobi elektronike so potopi dokaj enostavni in varni, upam si trditi, da je potop bolj varen kot pa iti čez cesto v Ljubljani, če se seveda držiš pravil. Zagotovo pa sem tudi eden najstarejših potapljačev na Jadranu, zato sem živa priča o tem kar sem videl nekoč in to kar vidim danes pod gladino tega prelepega kotička sveta.

Italijanska torpedna ladja »Audace« 

Audace (Drzni), italijansko torpedno ladjo so začeli graditi leta 1913 v Glasgowu in jo dokončali leta 1916. Z Japonsko-italijanskim dogovorom je ladja pod prvotnim imenom  Kawakaze, prišla v Italijo. Sprva imenovana Intrepido je 25.9.1916, spremenila ime v Audace. Bojna ladja dolga 87,6 metra in široka pa 8,4 metra je dosegla največjo hitrost 34,5 vozlov (slabih 64 km/h). Posadko je sestavljalo 118 častnikov in mornarjev. Sprva naročen kombiniran dizel in turbinski pogon, je zaradi dizelskega agrata iz Nemčije, zaradi jasnih namenov ostal le na turbinskem pogonu, s tremi vgrajenimi turbinami.

Ob kapitulacije Italije je bila od septembra leta 1943, zajeta s strani Nemške vojske in preimenovana v TA 20. Vse do nemškega zajetja je bila ladja del pomorske flote Kraljevine Italije. V napadu angleške mornarice, z rušilcema Avon Vale in Wheatland so jo 1.11.1944 potopili na lokaciji Kvarnerića skupaj s še dvema korvetama, ki ležita na muljastem dnu v bližini.

Kaj je bil pravzaprav namen potopa in kakšno je bilo njegovo sporočilo?

Potop je bila provokacija, oziroma poskus prebuditve okolice, medijev, ljudi, zadolžene za skrb morja, da bi se končno zavzeli za ekološko zaščito Jadrana. Tukaj ni šlo za lastno afirmacijo, temveč za klic javnosti in odgovornim, naj že vendar nekaj ukrenejo.

Sporočilo je jasno: nemudoma je potrebno z zakoni urediti razmere, kajti takšne kot so sedaj in tako kot veljajo danes niso zadostne. Takoj je potrebno zakonodajo prilagoditi razmeram. Upam, da je stanje na Jadranu še reverzibilno in da naravna veriga ni še pretrgana. Ta nevarnost sicer vseskozi obstaja, kajti če je prekinjen le en člen ekosistema, so lahko posledice katastroflne.  Sam opozarjam na alarmantno stanje že več kot 30 let – takrat, na začetku sem za Delovo prilogo napisal prispevek »Ne vedo in ne verjamejo«, v katerem opisujem stanje slovenskih voda. To, kar smo mi naredili z vodami v Sloveniji, bodo na Hrvaškem naredili s svojim morjem.

Potop je bil poduk in želja, naj se vendarle že kaj kaj premakne v smeri zaščite našega prelepega jadranskega morja; naj odgovorni primejo v roke zadeve in ustavijo njegovo nenačrtno izčrpavanje in »ropanje«.

Kaj tako alarmantnega pa se je zgodilo z vodami v Sloveniji?

V petih desetletjih smo uspeli uničiti slovenske vode do neprepoznavnosti. V moji rani mladosti sem lovil ribe v Grubarjevem kanalu. Naša družina je imala v zakupu in v lasti del Ljubljanice, pa Grubarjev kanal in Savo od Črnuč do Litije. Te vode so bile takrat polne rib in tako čiste, da si vodo lahko pil z njih. Z muharjenjem na notranjih vodah in potopi v Jadranskem morju sem tako skozi leta opazoval propad ekosistema v dveh različnih segmentih (notranje vode in morje), zato sem želel opozoriti javnost, da se ne bi zgodilo podobno tudi na Hrvaškem. Podobna regresija, kot se je dogajala pri nas v notranjih vodah, se dogaja tokrat na morju, na Jadranskem morju.

Se je po podvigu že kaj spremenilo? Se je kdo odzval?

Prvič po tem podvigu se je zgodilo, da so me začeli mediji poslušati in spraševati. Celo iz Bruslja me je klicala sekretarka iz okoljskega direktorata. Seznanjem sem bil, da je v delu mediteranski projekt repopularizacije in monitoringa. Vem, da je evropskih sredstev za ta namen na razpolago veliko, tudi zdaj, v času ekonomske krize, vendar – potrebno je predložiti ustrezne projekte. Potrebno je jasno povedati, kaj bomo s tem dosegli, kaj se bo izboljšalo. Sam nisem strokovnjak s tega področja in tega ne znam pripraviti, prepričan pa sem, da bi bilo to koristno tako iz vidika repopularizacije kot tudi iz ekonomskega vidika. Nenazadnje bi lahko v Sloveniji imeli univerzo za vode, ker imamo enkraten in edinstven morski svet in svet notranjih voda, ki ni primerljiv z nobenim nikjer na svetu.

Kako je mogoče vzdrževati tako formo in pripravljenost za take podvige? Je to način življenja ali si je le potrebno upati?

Ja, poglejte – vsak dan se rekreiram in vsak dan s tekom vzdržujem fizično kondicijo. Bistvena razlika za potop je bila v tem, da sem se moral navaditi na mešanico plinov. Prej sem šel tudi na 70 metrov le s kisikom, kar je pri moji starosti prepovedano. Sam bi šel samo s kisikom tudi na 80 metrov. Pa mi tega niso dovolili in moral sem imeti obogaten kisik ter seveda dodatno varnostno jeklenko. Ker pri potopih porabim izredno malo zraka, sem  imel v opremi dve sedemliterski jeklenki; ostali potapljači so imeli dve petnajstliterski jeklenki.

Omenili ste, da imate radi tek – ste se potem udeležili ljubljanskega maratona?

Nimam rad gneče, zato se maratona nisem udeležil, čeprav je tek res moja najljubša rekreacija.

Kaj so na vaš podvig dejali zdravniki? Mislim predvsem glede varnosti med potopom?

Ja, zdravniki in moji sorodniki so bili jasno proti, vendar dal sem besedo in svojo besedo vedno držim, zato sem potop opravil. Na pripravah so sodelovali trije hrvaški in trije  slovenski potapljači na čelu z Duletom Orehekom iz ljubljanskega kluba Nova Sub. Že zaradi teh krasnih fantov in njihovega truda se je bilo vredno potopiti. Pred samim podvigom smo opravili 20 potopov na 70 metrov in se intenzivno pripravljali – s tem sem se res dobro navadil dodatne opreme, jeklenke in mešanice obogatenih plinov.

Nekje sem prebral, da ste se ukvarjali z ribolovom oziroma muharjenjem in da vam je ta šport prinesel kar nekaj kontaktov pomembnih ljudi, ki so bistveno vplivali na razplet dogodkov v vašem življenju? Kje ste se naučili umetnosti tega športa?

Ja, res je – brez tega vedenja, brez tega posebnega znanja se verjetno moje življenje ne bi razpletlo tako kot se je. Vedno me je zanimal ribolov kot del narave. Če grem za deset ur lovit, to pomeni, da se osem ur sprehajam in dve uri lovim. To je oblika športa in rekreacije obenem ter notranje verifikacije, ki naredi vsak dan drugačen.

Moj prvi stik z ribištvom je je že od petega leta, ko sem lovil ribe kljub očetovi prepovedi. To je bilo že v mojem rodu, v moji družini, ki je imela delno v lasti in delno v zakupu del slovenskih voda. Z materinim mlekom sem pil to vedenje in znanje o ribištvu. To je bil kasneje moj življeski stil. Če ne bi imel tega daru, ki sem ga potem še tehnično izpopolnil, dejansko ne bi dosegel v življenju tega, kar sem. Vse sem dosegel preko ribištva; spoznal sem pomembne ljudi, ki so mi odprli mnoga vrata.

Leta 1956 sem po naključju in preko dobrega prijatelja slikarja Petra Adamiča spoznal enega najbogatejših švicarjev, Luwa Aga in podpredsednika švicarske vlade, dr. Huberta Weisberta, oba strastna ribiča, katerima sem pokazal slovenske vode. Prišla sta na moje področje, tam, kjer sem bil jaz najboljši. Z njima smo se po 14 dnevih, ko sta bila tukaj, nagi kopali – ob polnoči, v Dolenjskih toplicah. Ti ljudje so mi potem odpirali vrata, šlo je kot geometrično eksponentno zaporedje… Gunther Sachs je bil moj član, ko sem bil predsednik mednarodne muharske zveze, tudi njegova žena, Brigitt Bardot je bila takrat moja članica. Ob banketih in raznih dogodkih sem zaradi teh zvez spoznal cel kup filmskih igralcev in igralk, kot so: Audrey Hepburn in njen mož Mel Ferrer, vse preko ribiških zgodb, pa Ava Gardner, Rossana Podesta, Robert Redford, Gina Lollobrigida in njen mož Milko Škofič ter mnogi drugi.

Sicer ste po izobrazbi zdravnik, kljub temu ste vedno pluli v drugih vodah. Kje je ta umetnost življenja, je res, da si lahko človek v življenju izbere to, kar najraje počne?

Bolj natančno bom to razložil v moji knjigi, ki bo kmalu izšla. Moram pa povedati, da sem medicino z veseljem študiral in sem študij zato tudi dokončal, vendar sem v življenju vedno počel to, kar sem rad počel. Medicina me je vedno veselila, edini razlog, zakaj nisem nadaljeval v tej smeri, je bil ta, da nisem v tem poklicu videl nobene perspektive. V naši bivši skupni državi nisem videl realnih možnosti za napredovanje, bil sem bolj ambiciozen ter se tako odločil za drugačno pot. Zaradi ribičije sem bil že za tiste čase dobro situiran. Kasneje sem se začel ukvarjati z mnogo različnimi posli: med drugim sem postavil tovarno za proizvodnjo penjenega betona, ukvarjal sem se s prodajo medicinskih pripomočkov in drugo.

Povezave s pomembnimi osebami so vam prinesle tudi veliko priložnosti v življenju. Ali ste katero vendarle zamudili? Ali vam je morda za katero priložnost posebno žal?

Žal mi je bilo edino takrat, ko mi je podpredsednik švicarske vlade, dr. Hubert Weisbert ponudil švicarsko državljanstvo, pa ga nisem vzel. Še danes ne vem zakaj, vendar me je skrbela misel, kako bi se s švicarskim državljanstvom pokazal pred mojimi prijatelji. Čeprav bi s tem zagotovo imel veliko večje možnosti v medicini, pa tudi z drugimi zvezami, ki sem jih takrat imel, bi verjetno tako še bolj uspel.

Kako bi lahko razdelili Jadran na ribolovne cone? Italijani že zdavnaj nimajo več rib v svojem morju. Pa tudi Slovenci imamo bolj malo te morske dobrine. Ali mislite, da je Hrvaška na podobni ali isti poti kot je sosednja Italija?

Najprej je potrebno sprejeti ustrezno zakonodajo. Do sedaj so zakonodajo pripravljali tisti, ki eksploatirajo, torej imajo neko korist od ribištva. Le-ti so 90 odstotkov te zakonodaje sprejemali ali kakorkoli filtrirali lahkomiselno in niso razmišljali o bodočih rodovih ter posledicah.

Drugo področje zajema nadzor in monitoring. Za primer naj povem, da so me v bivši skupni državi, ko je kontrolirala morje »Srbija«, preverjali povprečno na vsakem tretjem potopu. V zadnjih dvajsetih letih, ko izvaja nadzor Hrvaška, me ob potopih niso kontrolirali niti enkrat.

Verjetno kontrole res ni več toliko, vendar zakonodaja omejuje oziroma prepoveduje ribolov tune, ribolov v določenih območjih, nabiranje zaščitenih vrst školjk (prstaci), športni ribolov ima določena pravila,…?

Športni ribolov in potapljanje nimata nobene veze z uničevanjem Jadrankega morja! Morje uničujejo ribiči z dovoljenji, »koče«, z ramponi vlečejo po dnu tam, kjer bi bilo vsako kočarjenje prepovedano. Če bi se to, recimo dogajalo v ZDA, in to sem že večkrat povedal, bi vse zaprli. To lahko rečem, ker sem videl na lastne oči, tretirali so jih kot kriminalce. Sporni so ribiči z dovoljenji, ne drugi, tudi če kdo še kakšno bombo vrže, ni tako hudo kot to, da se uničuje morsko dno.

Naj povem še primer za ciplja »bataša«, ki se je leta prihajal drstit na ustje reke Neretve. Najbolj plemenita in ena najboljših rib na Jadranu na sploh so lovili, ko se je prišla tja drstit. Na način, ki je bil najlažji: v najožjem delu so postavili mreže. Glavni plen so bile njegove visokocenjene ikre, ki so jih posušene prodajali na Japonsko. Na to sem opozarjal že 20 let – naj kontrolirajo ulov, pa me nihče ni poslušal. In zdaj cipljev tam ni več. Kaj so pa mislili?

Torej potrebujemo ustrezno zakonodajo – jo Evropska unija že ima ima ali jo določajo direktorati znotraj okoljskega organa, pristojenga za področje ribištva?

Za primer lahko povem način ureditve, kot ga imajo v Monte Carlu,  kjer smo bili pred leti na gospodarskem forumu.  Prijateljica se je odšla kopat pred tamkajšnjo hotelsko plažo in ugotovila, da v zalivu plava ogromno velikih rib. Ker ji nisem povsem verjel, sem odšel drugi dan tja še sam in dejansko ugotovil, da je tam cel kup ogromnih rib: brancinov, picov, cipljev,… Odhitel sem do marine, pa nato do Cousteaujevega inštituta in se podučil, da imajo morje razdeljeno v cone; ribe so na nekaterh delih zaščitene z zakonodajo in se jih ne sme loviti. Dejansko ribe niso bile zagrajene in so prosto plavale. Na vse to sem opozoril tudi Hrvaške kolege s Sanaderjem na čelu, ki so bili takrat na forumu. Gildo Biščević, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve je moral drugo jutro po ukazu pregledati zaliv pred hotelsko plažo. Vrnil se je z potrditvijo najinih ugotovitev. In kaj se od tedaj na tem področju spremenili na Hrvaškem? Nič.

V Monaku je to torej urejeno na način, da imajo določene rezervate in cone, kjer je ribolov prepovedan in kjer se ribe lahko drstijo ter nemoteno plavajo in živijo. Imajo pa tudi določene teritorije, kjer je ribolov dovoljen. Tako narejene cone so jim omogočile ohranitev pestrosti in količine podmorskega živeža.

Znani politiki in veljaki vam verjetno zavidajo marsikatero povezavo, ki jo imate z vplivnimi ljudmi v svetu, pa morda tudi pri izbiri srčne spremljevalke? Kako ste še vedno tako uspešni tudi v tej smeri in na tem področju?

Smeh.

Kaj pa naši južni sosedje pravijo na vsa opozorila in namigovanja, da bo nazadnje njihovo morje izropano?

Hrvate sem »šinfal«, včasih tudi na zelo grob način, vendar do sedaj ni bilo še nobenega efekta. Storili niso ničesar in morda je sedaj pravi čas, da pred vstopom v EU pripravijo projekte. In začnejo končno ščititi svoje morje. Samo s pravilno eksploatacijo morja in turizmom, bi Hrvati lahko zalužili dovolj; nič drugega jim ne bi bilo potrebno početi.

Nekoč sem bil na Hvaru, ko je g. Mesić gostil bivšega avstrijskega predsednika vlade, ki ni razumel niti besedice Hrvaško, ob poslušanju dalmatinskih pesmi in uživanju v dobri morski hrani so se mu naenkrat v očeh nabrale solze. Samo ob dalmatinskem melosu, ambientu in dobri hrani! Hrvaška ima srečo, da ima te naravne danosti in zato pravim: ko bo Hrvaška prišla v EU in s tem osvojila ljudi, tudi na politični ravni, bomo mi Slovenci postali podalpski Hrvati!

Ja, tako je življenje. Njihova politična sposobnost prepričevanja je daleč pred sposobnostjo, ki jo premorejo naši slovenski politiki, zato bodo po vstopu v EU prav gotovo oni vodili vse zadeve, čeprav bi lahko mi bili tisti. Slovenci smo bili v bivši državi, vedno tisti narod z nekakšno aureolo in bi lahko postali »bankirji« celega Balkana, pa te možnosti nismo izkoristili z Novo Ljubljansko banko…

Zakaj mislite, da ničesar ne ukrenejo v tej smeri, glede na to, da na Hrvaškem obstaja kar precej služb odgovornih za varstvo, promet, varnost na morju?
S tem je tako: tisti, ki ni bil nikoli lačen, ne ve kaj je lakota. Tisti, ki ni bil nikoli bolan ne ve, kaj je bolezen, in tisti, ki mu nikoli ni ničesar primanjkovalo, ne ve, kaj je revščina. Dalmatinci so bili vedno navajeni, da je njihovo morje bogato s kvalitetnimi ribami, in po kvaliteti ni takih rib na svetu.

Zakaj mislite da je tako?

Vsi ugotavljajo zakaj je kvaliteta rib taka: je to odvisno od slanosti morja, temperature, alkimizma…? Dejstvo je, da so vsi proporci ravno pravšnji. Ko sem se prvič potapljal na Bahamih sem videl nešteto jastogov. Pozanimal sem se glede cene jastoga, izračunal, kakšen posel bi to bil ter takoj poklical prijatelja v Verono, ki se ukvarja s trgovino žive ribe. Podal sem mu vse izračune in na koncu me je ustavil z besedami: To ni isti jastog, to ni ista kvaliteta – čeprav zgleda isto«. Naposled sem ugotovil, da smo navajeni na dalmatinske ribe in na okus, ki jim ni para nikjer na svetu. Na Maurtiusu, kamor že leta hodim na dopust, v enem mesecu ne pojem niti ene. Ribe so namreč čisto brez okusa. To sem pripovedoval tem političnim nesposobnežem, pa se zadeve ne premaknejo nikamor.

Zaupajte nam skrivnost vitalnosti in življenske energije?

Vzdrževanje življenjskga sloga v smislu psihofizične kondicije in vrnitev k naravi sta ključni zadevi. Sreča pride postopoma, če slediš tema dvema osnovnima principoma.

S čim se trenutno ukvarjate, kateri so vaši športni plani v prihodnje?

Trenutno je moj projekt knjiga. Ob enem se trudim vsak dan živeti čim bolj zdravo, ohranjati zdrav duh v zdravem telesu in pomagati po najboljših močeh mojim bližnjim in moji okolici.

Kakšen je recept za izhod Slovenije iz krize?

Slovenija ne bo prišla iz krize toliko časa, dokler bomo razdvojeni na leve in desne, to je prvo dejstvo. Če tega ne bomo sposobni premagati, se nam ne piše nič dobrega. Nemogoče je. Zamislite si moža in ženo, ki se iz dneva v dan le prepirata in si mečeta polena pod noge – tak zakon je brezizhoden; konec je jasen: razpad.

Kaj bi lahko Slovenci imeli od projektov v Jadranskem morju? Ali bi sploh lahko kaj imeli od tega? Slovenci smo sicer res da manjšinski narod, a bi to nadoknadili s tem, da  bi na plan skočili s problemom in rešitvami prvi. Tako kot smo z afero ljubljanske banke imeli možnost, – pa jo tudi zapravili, da bi postali bankirji celega Balkana, tja do Grčije, tako bi lahko tukaj recimo piranski inštitut imel glavno besedo. Tisti, ki prvi izpostavi težave, začne razpravljati o zadevi in ponudi rešitev ima torej prednost.

Imeli smo aurevolo najpametnejših, najsposobnejših, imeli smo vedno neko prednost pred ostalimi narodi bivše Jugoslavije. Še danes bi lahko to izkoristili, ker smo v evropski skupnosti. Pa žal tega ne znamo.

V Jadranu je veliko eksplozivnih sredstev in verjamem, da bi tudi za ta projekt lahko dobili ogromno evropskih sredstev, vendar: potrebno je pripraviti projekte oziroma programe.

Izkoristil sem vse veze, ki jih imam po svetu, predvsem pa tiste na Hrvaškem. Edini, ki me je razumel in dojel je bil Marasovič, direktor hrvaških voda. Govoril sem jim o vsem tem, kako uničujejo svoje morje. Pa so bili vsi tiho. Nihče ni razumel bistva; v očeh sem jim bral, da ne vedo, o čem govorim.