Doba hibridov
»hibríd -a m (ȋ) biol. potomec staršev z različno dedno osnovo; križanec: hibrid iz visokega in nizkega graha; odpornost hibridov / čebelji hibridi; pren. posrečen literarni hibrid med novelo in romanom«
Hibrid je v zadnjem času postala izjemno priljubljena, celo modna beseda. V največji meri je k temu pripomogla avtomobilska industrija, ki hibride uporablja kot blažilec za prehod med motorji z notranjim izgorevanjem in električnimi sistemi. Seveda, tudi zahvaljujoč slovenskemu znanju, taista tehnologija prehaja tudi na plovila, kjer ledino orje Seawayev greenline.
Hibridi, o katerih bomo pisali v tem članku, pa so križanci druge vrste. Eno- in večtrupci sta jadralski kategoriji, katerih privrženci se praviloma ne družijo, ne pogovarjajo in nasploh nimajo preveč dobrega mnenja drug o drugem. V jadralski folklori obstajajo številni miti in legende o lastnostih enih ali drugih, ki, kot se za mite spodobi, svoje argumente pogosteje vlečejo iz ponarodelih zgodovinskih rekov kot realnih dejstev. Vendar, kot pravi stari rek: »nekaj resnice še nikoli ni stalo na poti dobri zgodbi«.
Enotrupci naj bi tako zaradi svojih svinčenih kobilic bili »rudniki svinca«, počasna izpodrivna plovila, kjer posadka živi v kleti (v notranjost se vedno spusti po stopnicah – kot v klet), težave pa imajo tudi z globoko kobilico, ki jim onemogoča dostop do marsikaterega dela luke ali zaliva. Večtrupci naj bi po drugi strani izredno slabo jadrali v veter, v lukah zavzemali dvojne priveze, bili ali prostorni in počasni ali hitri in neudobni ter vedno grozili z možnostjo prevračanja.
Jadralski »mainstream« je dolga leta slonel na doktrini enotrupcev, celo do te mere, da so tornado, edini olimpijski razred večtrupcev, preprosto vrgli s programa olimpijskih iger. Zato toliko bolj navdušuje odločitev, da se najbolj konservativna od jadralskih regat – America`s cup – po novem jadra na večtrupcu. Najbolj zaradi tega, ker se tako obe jadralski zvrsti vse bolj mešata in približujeta ter tako iz ene v drugo črpata spoznanja njunega dolgoletnega samostojnega razvoja.
In tako pridemo do hibridov, o katerih govorimo v tem članku. Kot rečeno, se je začelo pri `minijih`, ki so svoje trupe začeli širiti do meje s pravili določenih 3 metrov. Posledično sta eno krmilo zaradi boljše vodljivosti zamenjali dve, stabilnostna pravila pa so skrbela, da jadrnice niso postale večtrupci in da so pri velikih kotih nagiba še imele zadosti stabilnosti, da so se same od sebe pobrale pokonci. Velika stabilnost pri nižji teži je `minijem` omogočila doseganje za tiste čase čisto neverjetnih hitrosti, še bolj pa sta presenetili varnost in vodljivost tovrstnih dizajnov. Razlog, da je tovrstna zasnova vzklila prav v Franciji, se najbrž skriva v dejstvu, da je ena od redkih, če ne edina, kjer se večina njihovih najboljših jadralcev lahko pohvali z bogatimi izkušnjami iz obeh svetov – tako eno- kot tudi večtrupcev.
