Decembrsko iskanje skritega zaklada
Prvič letos se mi je zgodilo, da sem za ulov tune moral iti 50 morskih milj proti jugu od Medulina, kjer imam matično luko. Zaradi očitne nenadne ohladitve je situacija povzročila nekakšno paniko pod morjem in vse tehnike ribolova smo morali prilagoditi, da bi sploh kaj ulovili. Kar je prej delalo na plitko, sedaj dela na globoko in obratno. Ko govorim o ‚delalo‘, mislim, da se riba hrani in jo imamo možnost uloviti. Pred 14 dnevi smo na Albanežu, najbolj južnem svetilniku Istre, ulovili nekaj deset kilogramov velikih orad (zame velike pomeni nad 1 in vse tja do 6 kg), ta teden pa se je situacija obrnila na brancine, orade so enostavno izginile, brancini v masi pa preplavili Istro. To še ne pomeni, da sami skačejo v barko, kakor se morda zdi nekaterim, ki od nas kupijo ribo. Za vsako ribo posebej, pa naj bo težka pol kilograma ali pa pet, se je potrebno še kako potruditi. Včasih delajo brancini zgodaj zjutraj, včasih čez dan, običajno ko zasije sonce, se lahko zgodi tudi, ko pada močan dež, včasih, na določenem terenu, pa ga na trnek ulovim tudi ponoči. Naj povem, da z našo barko lovimo le na trnek. Na vse načine, panula, s sidranjem, tako imenovani »spinning«, kjer vabo mečemo v smeri, od koder naj bi priplavala riba, in »jigging«, to pa je posebna umetna vaba z dodatkom lovke lignja, ki jo spustimo na dno in potem počasi z rahlimi potegi ali tresljaji vlečemo proti površju in na tak način iščemo ribo na vseh globinah.
Današnje popotovanje po ribolovu in kulinariki se je začelo v sredo prejšnji teden, ko sem na barko povabil prijatelja Morisa iz Krnice, drugače vrhunskega enologa, včasih del zgodbe istrske vinarije Trapan, trenutno pa pomaga pri pridelavi super oljčnega olja iz Vodnjana. Fant mi je prerasel k srcu, podobno razmišlja, se lepo obnaša, ve kdaj spimo, kdaj se hranimo, kdaj se pogovarjamo in to je pomembno, ko grem z nekom za 4 dni na odprto morje. Na vsega 20 m2 je potrebno vrhunsko komunicirati, se med seboj čutiti, razumeti, da bi nemoteno lovili ribe. Na jadrnici pa je še huje. Naloživa nekaj dobrega vina, vode, hrane, natočiva goriva in 4 ure brez prestanka plujeva v čisti jugo. Pozno popoldne, da bova zjutraj pripravljena na boj. Na Grujici (mali otok med Premudo in Ilovikom) se preden zaspiva zabavava z lovom na lignje, čeprav je to zelo zahtevna panoga v ribolovu…
Več si lahko preberete v št. 235 revije Val navtika.
