Žar

Pečenje rib na žaru ni običajen način kuhanja na barki, saj je le na redko kateri barki vgrajen žar. Nabavite si manjši žar, ki ga pritrdite na ladijsko ograjo, ali pa si omislite kamnito ali litoželezno ploščo, ki jo grejete na plinskem štedilniku. Najbolj preprosto pa je, da se zasidrate ob obali in si iz kovinske mreže, kamnov in drv izdelate preprost žar na kopnem. V kakšnem lepem zalivu, zvečer, tako na samem, s svojo drago ali dragim. Tudi če boste jed “zafušali”, bodo vse te odlične okoliščine jed spremenile v omamen dodatek k večeru.

Priprava jedi na žaru ima dolgo tradicijo in je zagotovo najstarejši način toplotne obdelave hrane. Ko je pračlovek začel obvladovati ogenj, je kaj kmalu začel nad njim peči meso divjadi, pozneje pa še razno zelenjavo in gomolje. Praljudje so hitro uvideli prednosti pečene hrane in nato toplotno obdelavo hrane razvijali naprej. Hrano so zakopali v luknje v zemlji in nato nad njo kurili, jo obdajali z glino ali natikali na palice in nato pekli nad žerjavico. Ob tem so izdelovali še preproste lesene rešetke, nakar so meso pekli v neposredni bližini ognja ali žerjavice.

Razvoj žara skozi čas

Ob najbolj prvinskem načinu, torej peki na rešetkah nad ognjem, se žar kot tehnološki postopek ni kaj prida spreminjal. Čeprav lahko žar danes pripravimo tudi s pomočjo plina ali elektrike, pravi ljubitelji žara še danes prisegajo le na žar z rešetkami nad žerjavico. Tako od pomladi do pozne jeseni skorajda ni družabnega srečanja ali proslave na prostem, kjer se ne bi nad žerjavico nekaj vrtelo. In to povsod po svetu. Žar je skozi stoletja žarel marsikateremu ljudstvu, kot tradicionalni način priprave hrane pa je uvrščen v staro kitajsko kuhinjo, turško kuhinjo (tavuk), brazilsko kuhinjo (churrasco), argentinsko kuhinjo (asado) in ameriško kuhinjo (barbecue). Seveda je žar nepogrešljiv tudi v balkanski kuhinji (roštilj).

Le zakaj je žar še danes tako priljubljen? Morebiti zato, ker ima priprava jedi ob ognju nekakšen obredni značaj. Sij plamena, še zlasti v večernih urah, celemu dogodku pričara dodaten užitek. Kot takšen je žar zagotovo eden redkih, še živih in tudi neposrednih stikov z našo prazgodovino. Tega ne mislim samo zaradi preproste pripravi jedi, temveč, kdo in kako jedi z žara pripravlja. Nikakor se namreč ne morem otresti občutka, da je priprava žara, enako kot nekoč, še danes izrazito moško delo. Če malce za šalo in tudi zares primerjamo alfa samce ob žaru, lahko ugotovimo precej podobnosti. Tako kot nekoč, tudi danes »vodja žara« peče na ognju meso z veliko zavzetostjo, vmes pa še opreza po nevarnostih iz divjega okolja. Nekoč je oprezal po zvereh, danes po gasilcih in naravovarstvenikih. Ob tem ima nenehno na očeh tudi svoj trop. Kaj rado se namreč zgodi, da mu kakšen neučakan lakotnik z rešetke izmakne kaj napol pečenega.

Delo vodje žara zagotovo ni lahko. Ob nenehni pozornosti se mora žrtvovati še z nenehnim okušanjem dišečih dobrot, ob tem pa s polnimi usti odgovarjati, kdaj bo hrana končno na mizi.

Načini pečenja

Na žaru v naših krajih tradicionalno pripravljamo meso, ribe in zelenjavo, v zadnjih letih pa tudi sadje.

Ribe

Na z oljem premazano kovinsko mrežo položimo očiščene in dobro posušene ribe. Mokrim ribam bo namreč popokala koža. Pred pečenjem ribe začinimo in rahlo naoljimo, med peko pa narahlo mažemo z rožmarinovo vejico, ki smo jo namočili v olivno olje. Ko ribe položimo na rešetko, jih po rešetki dvakrat ali trikrat povlečemo, saj se tako ne bodo zalepile. Večje ribe prečno večkrat zarežemo. Vse vrste rib na žaru obračamo kar se le da poredko. Ko se ribe lepo zapečejo in dobijo hrustljavo skorjico, jih previdno položimo na krožnik. K ribam prijajo vonjave in okusi česna, rožmarina, peteršilja, bazilike, lovorja, kopra in popra.