Z jadrnico preko petih celin – 2.del
Lep občutek imam, ker jadramo proti zahodni civilizaciji, in veselim se, da bomo pristali na otoku Malta. Nimam pa dobrega občutka, ker bomo še kar nekaj dni jadrali precej blizu afriške obale, kjer je vedno možnost napada piratov. Prva dva dneva plujemo ob obali Egipta. Vetra imamo prav toliko, da nam napolni jadra in ves čas je spremenljivih smeri. Tretji dan, odkar smo zapustili Sueški prekop, plujemo ob obali Libije. Veter nam je čedalje bolj nenaklonjen, vse manj ga je, tako da moramo motorirati. Ponoči opazujem nebo, ki je okrašeno z milijardami zvezd in so vidne vse do horizonta.
Nemirna plovba ob obali Malte
Čez dan sem veliko na premcu, kjer ni slišati zvoka motorja, zato se predam zvoku valov. Zagledam delfine in takoj skočim po fotoaparat, medtem se dva približata premcu in plavata pred nami. Igrivo se razkazujeta v sinje modrem morju in kažeta plavalne spretnosti. Prvič sem doživel to, kar sem si že dolgo želel, ne znam opisati, kako lepo je videti takšen prizor. Neverjetno hitro sta plavala drug mimo drugega, skakala in ves čas spreminjala smer. Dobesedno pozirala sta mi, da sem ju lahko poslikal iz vseh kotov. Res veličastna bitja!
Naslednji dan še vedno motoriramo z jadri, to brnenje motorja me moti, zato v svoji kabini nisem spal že dve noči. Začnemo s prečkanjem velikega zaliva libijske obale, kurz usmerimo v smeri Malte. Ta dan nam nekaj ur dela družbo ptič z lepim vzorcem belih pik. Verjetno gre za neko vrsto škorca. Najprej stoji in pozira na ročici motorja, nato se že bolj udomači in skoči na tla v kokpitu. Vržem mu malo mislija, ki mu očitno tekne, polijemo mu še vodo, tako da se še odžeja. …
Šivanje jadra po tunizijsko
…S Petrom in Jean Pierrom se odpravimo v mesto, da zamenjamo nekaj evrov v tunizijske dinarje. Med tem, ko že sedimo v taksiju, Petra kliče mojster, ki je imel naše jadro. Pravi, da je že nared, ter da bo po nas prišel taksist, s katerim smo k njemu pripeljali jadro. Nikakor ga ne moremo pregovoriti, da smo že v taksiju, da se tja lahko pripeljemo s tem, v katerem smo. Noče nam izdati naslova, zato nam ne preostane drugega, kot da se odpeljemo nazaj v pristan, presedemo v drug taksi in odpeljemo nazaj v mesto. Peter zavija z očmi, meni se zdi vse skupaj smešno, Jean Pierre pa pravi, da takšnih pripetljajev do sedaj tu še ni imel. Prispemo do delavnice, kjer jadro razvijemo ob cesti, ga zložimo in komaj naložimo v prtljažnik – več kot polovica ga gleda iz njega. Sicer je zašito boljše, kot smo pričakovali, cena popravila pa znaša celih 70 evrov. Ko se pripeljemo nazaj do jadrnice, se začne pogajanje za ceno prevoza. Poleg zneska, ki je prikazan na taksi metru, je taksistu treba plačati še nekaj dodatnih dinarjev, ker se je na taksiju pregrel alternator pri motorju. …
Na alžirskem sodišču
…Ko ravno razmišljam, da tega dne še nisva dobila obiska v uniformah, le prideta dva fanta, prvič sta pri nama. Petru izročita list, kjer je vse napisano v arabščini. Pravita, da je to poziv na sodišče, kamor naj se Peter zglasi 25. novembra ob 10. uri, ter da je razlog za to ugasnjena VHF postaja v njihovem morju, ter da jim nisva nič sporočila, preden sva sidrala. Šok in morala na dnu, spet čakanje! Naslednji dan se zbudim pozno, poležavam, kolikor se le da, da dan čim hitreje mine. Dolgo imava na obisku Mohameda, fanta, starega 20 let, ki se šola za ladijskega strojnika in na sosednji barki opravlja prakso. Dobro zna angleško in veliko nama pove o njihovi deželi. Pravi, da sva naletela na najslabše možno pristanišče v Alžiriji. Tudi on in njegovi sodelavci nimajo dobrega mnenja o tukajšnjih pristojnih, predvsem o obalni straži, katera je proti Petru izdala obtožnico. Ni jim jasno, zakaj jo je dobil in ga tolažijo, da bo vse dobro. Zavedava se, da sva vse naredila prav in jih klicala najmanj desetkrat, preden sva sidrala. Poleg tega pravijo, da tam ne bi smela sidrati, na vseh kartah pa je ta zaliv označen, da se lahko sidra. Torej, kdo si izmišljuje in postavlja tu pravila?! Peter tega dne, ko gre v mesto, spozna nove ljudi. Nazaj z njimi pride vidno boljše volje. Kevin, ki je rojen v Alžiriji, a že 15 let živi v Avstraliji, bo z njim prisoten na sodišču, da mu pomaga.
25. november – dan D! Peter me zbudi, da grem z njim na sodišče kot priča. …
Več si lahko preberete v Val št. 193.
