Turčija nas je osvojila (2/2)

Turška navtična sezona traja od aprila do novembra, a najhujši naval je konec julija in avgusta. Bolj gremo na jug, bolj je vroče: morska voda se segreje celo preko 30 °C. Vpliv meltemija se omili. Ves čas imamo veter, a je bolj zmeren.

Marina Turgutreis je na nivoju, kakršnega na Jadranu skoraj ne poznamo. Ves Turgutreis je zrasel iz nekdanje male ribiške vasice v moderno turistično središče s številnimi nastanitvenimi zmogljivostmi, plažami in celim mestecem turistične ponudbe. Med kratkim sprehodom si privoščimo značilno turško kosilo s kebabom. Stopimo na turško kavo, kjer z Boštjanom odigrava eno partijo backgammona, vsi pa dobimo v poskus kajenje vodne pipe. Seveda se v marino ne moreš vrniti drugače kot skozi labirinte bazarja, kjer so poleg spominkov v glavnem cunjice. A počutimo se kot gospodje, saj nam povsod želijo pomagati in so do nas tako ljubeznivi in prijazni, da smo včasih kar neupravičeno sumničavi.

Od tu ni daleč do najbolj živahnega turističnega mesta Bodrum, kjer vržemo sidro tik pod trdnjavo sv. Petra. Mogočen grad so postavili križarji na polotoku pred mestom. Seveda nismo sami: ves zaliv je poln guletov, jaht in jadrnic. Ogledamo si bogat arheološki muzej v gradu, kjer so razstavljene največje turške najdbe s potopljenih ladij. Popoldne se z barko prestavimo iz lepega zaliva pod trdnjavo v 2 milji oddaljen neobljuden zaliv. V zalivih okoli mesta je namreč ponoči nemogoče spati, ker z vseh koncev doni glasba nočnih klubov. Temu decibelnemu peklu se raje izognemo in le občasno nam veter prinese oddaljene ritme basov. Hkrati nam prija osvežitev v morju po vročem dnevu na kopnem. Zvečer se odpravimo na potep v Bodrum. Namesto za svetovno znano diskoteko »Halikarnassus« se odločimo za turški večer s trebušnimi plesalkami. Avto pride po nas v center in nas odpelje do gostišča Kervansaray, kjer poteka »industrijska obdelava« turistov. Zvozijo nas z vseh koncev mesta. V preddverju so ponujene različne turške hladne predjedi – meze. Piješ lahko, kolikor hočeš domačega vina, piva ali kole. Vino je tako zanič, da takoj preidemo na pivo. Program pa je odličen: folklorna skupina predstavi razne anatolske plese. V kar debelih narodnih nošah se plesalci v vročem večeru zelo potijo, a odplešejo ves program. Naslednja točka je mojster med plesalci: »Prvič in samo za nas – Alex!« Pojava vitkega moškega z donkihotsko bradico in lasmi do pasu je dokaj gejevska, a ko fant zapleše, nas vse prevzame. Dejansko je mojster trebušnega plesa in doslej še nisem videl boljše ženske plesalke. Za njim sledi par kavkaških plesov z noži in na koncu še trebušna plesalka Nühmet, ki s svojo graciozno žensko postavo pritegne moške poglede, a komaj dohaja vtise po Aleksu.