RC44 MARSTRAND CUP 2018 – »POLETJE NA ŠVEDSKEM«

Po spodrsljaju v Portorožu Nika spet na stopničkah

Regata v Portorožu je bila za Niko in zame osebno posebno doživetje, kjer nam tekmovalno ni šlo vse po načrtih, z organizacijskega vidika pa smo prejeli pohvale na vseh področjih. Ravno zato je bilo še toliko bolj prijetno odpreti penino in se celo boriti za zmago na že tradicionalnem prizorišču, v švedskem Marstrandu.

Tokrat nas je Švedska prijetno presenetila s pravim poletjem. Toš (Skrt Golja), ki je, kot običajno, na prizorišče odšel že prej zaradi priprave jadrnice, me je sicer samo dan pred odhodom poklical in naročil, naj prinesem s seboj kakšen »toplotni dodatek« v smislu dodatnih oblačil, kape in podobnega. Teden pred regato so imele tehnične ekipe ob sestavljanju jadrnic namreč temperature okoli 10 do 15 °C! Od mojega prihoda pa do konca dogodka smo pa imeli sončno, toplo (25 °C) in ravno prav razpihano vreme. Kraj se ti prikaže v čisto drugi luči, če te pričaka v taki preobleki. Marstrand je floto RC44 tokrat gostil že sedmič. Od leta 2011 z le enoletnim premorom, a vsakič smo se »zmrdovali«, saj nas je v poletnih mesecih ponavadi vsaj nekaj dni zeblo in pralo. Tokrat je bilo drugače, res prijetno, domače. Za nas tudi zato, ker smo bili ponovno na stopničkah. In to ponovno v Nikinem stilu, ko smo se iz slabega rezultata na prejšnji regati pobrali in dvignili na mesta, ki našega lastnika Vladimirja, nas in seveda naše navijače bolj razveseljujejo. To je pomenilo, da smo bili na zadnjih treh nastopih v Marstrandu vselej med prvo trojico, pravzaprav smo zbrali celo kolekcijo nagrad (fotografija), vključno z naslovom svetovnih prvakov, ki smo ga osvojili v lanski sezoni.

Ta dogodek je bil tudi neke vrste prelomnica, saj so se lastniki na rednem sestanku, ki ga imajo ob vsaki regati, odločali tudi o prihodnosti razreda RC44. Po padcu števila jadrnic na štartu na 7, so namreč nekateri že začeli špekulirati o obstoju in prihodnosti razreda. Predvsem slabši management je po mnenju mnogih razlog, da se v zadnjih letih število ni povečalo, sam pa pravim, da so tudi nihanja nekaj običajnega. Lastniki so se zedinili, da si želijo še tekmovati, se zavezali k nadaljevanju ter dodatni angažiranosti pri pridobivanju morebitnih novih posadk, ki bi se pridružile karavani.

Tokrat nas je bilo že 9, saj sta se v floto vrnili ruska ekipa Bronenosec (vzeli so si nekaj regat premora) in pa poskusno (z najeto jadrnico) ekipa Tavatuy, prav tako ruskega lastnika, sicer svetovnega prvaka v razredu Melges 32. Držimo pesti, da se bodo obdržali…

Več si lahko preberete v št. 231 revije Val navtika