Southampton Boat Show 2009

Recesija, krepko zmanjšano povpraševanje in nakupi bark, ukinjanje izdelave, izguba delovnih mest … in še vse, kar smo v zadnjem letu doživljali, poslušali in čemur smo sledili, se “na otoku” sploh ni čutilo. Na sejmu plovil v Southamptonu smo bili priče množici obiskovalcev, katere znajo Angleži privabiti na drugačen način, ter prijaznim in zadovoljnim prodajalcem. Poleg klasične sejemske ponudbe, kot jo poznamo s tovrstnih sejmov, vrste bark v vodi in na kopnem, razstavljene navtične opreme, elektronike in drugih pripomočkov, ki sodijo zraven, ima ta zelo prijazen sejem še zelo družaben prizvok. V desetih dneh trajanja (11. do 20. september) se vrstijo dnevi žensk, šolskih otrok, tako ali drugače hendikepiranih ljubiteljev plovbe, obisk Princese Ane in drugih eminentnih oseb, zanimivi programi, po sejmu se razlegajo živahni toni »dixieland« ansambla, ki v živo zabava goste, pestra je tudi gostinska ponudba in, seveda, najbolj oblegana Guinnessova stojnica, ki je že tradicionalno osrednji in najbolj obiskan prostor na vseh tovrstnih prireditvah na Otoku. Vse to in vsakodnevne predstavitve jadralnih legend, med katerimi sta sejem obiskala tudi Ellen McArthur ter veliko starejši sir Robin Knox Jonson, Ben Ainslie in druge znane osebnosti ali jadralske zvezde, ob velikem medijskem pompu na razstavišče privabi trume obiskovalcev (deset do petnajst tisoč dnevno), tudi takšnih, ki pridejo na sejem iz podobnih razlogov, kot se ob koncih tedna cele družine odpravijo na “sprehod” po nakupovalnih centrih. Pojav, ki ga že dobro poznamo tudi pri nas. Pri vsem tem je morda še najbolj zanimivo, da prostor, kjer vsako leto postavijo sejem, ni nikakršno sejmišče. Tam ni prav nobene osnovne sejemske infrastrukture. Sejem je postavljen okoli hotela Holiday Inn, ki je skoraj edini zidani objekt v tistem prostoru. Vse drugo so le parkirni prostori in prazen prostor v morju, ki pripada mestnemu pristanišču: prostor, s katerega je nesrečna ladja Titanik odplula 10. aprila leta 1912 na svojo prvo in zadnjo plovbo. Plavajoče pomole za okoli 600 bark vseh velikosti postavijo le za čas tega sejma.

Preko 500 razstavljalcev je 121.671 obiskovalcem (0,2 odstotka več kot lansko leto) postreglo z možnostjo ogleda skoraj tisočih plovil, od 160 centimetrov dolgega napihljivega čolna, vrednega 427 €, pa do 38-metrske jahte, vredne 11.645.800 €. Ti skopi podatki pa vendarle pričajo, da se strah, ki ga je sprožil svetovni val recesije, umika z obrazov poslovnežev tega gospodarskega segmenta.

Na letošnjem zelo pestrem sejmu smo videli tudi starodobnike, registrirane v državnem registru (National Historic Ships), katere zasebni lastniki skrbno restavrirajo in ohranjajo v izvirni podobi in plovnem stanju. Na letošnjem sejmu se je zvrstilo kar nekaj podobnih plovil, med temi tudi Rosenn, jadrnica iz leta 1986, ki se še danes udeležuje regat.

Od te jadrnice, na kateri sem obiskal solastnika in dolgoletnega znanca Boba Fisherja in pri tem imel še priložnost spoznati njeno veličanstvo, Princeso Ano, smo videli vse vrste plovil in zamisli do že tako rekoč “perverznih” dodatkov, kot je odprti balkon, ki sodi k lastniški kabini 38-metrske Sunseekerjeve jahte predator 130. Uradno so predstavili okoli 100 novosti, čeprav je bilo med opremo opaziti marsikaj, česar vsaj na naših sredozemskih navtičnih predstavitvah ne vidimo. Prav to in vrsta plovil, ki le redko zaidejo na sredozemske sejme, me letos je še enkrat vleklo v Southampton na največji tovrstni sejem na Otoku. Predstavljenih je bilo 65 novih plovil, med njimi pa prednjačijo večje barke, kar spet priča o veliki meri optimizma med izdelovalci. Največja je bila seveda Sunseekerjeva jahta predator 130. Domači Sunseeker je tako ali drugače obarval sejem v tolikšni meri, kot da gre za njihov “hišni” sejem. Poleg omenjene 38-metrske jahte so predstavili še tri svetovne premiere, predator 80, 60 in 54. Princess Yachts so premierno predstavili svoji V78 in 78 motor yacht. Sealine, ki je bil prisoten s svojimi dopadljivo oblikovanimi motornimi jahtami in jahticami, je predstavil še največjo F46 in projekt prihodnje kraljice flote, imenovane squadron 65. Francoski Jeanneau je predstavil kar osem novih čolnov, in sicer prestige 39, tri nove in zelo dopadljive iz linije leader, in sicer: leader 10, 9 in 8, ob teh pa še merry fisher 10 in 645.

Med jadrnicami so seveda v ospredje postavili domačo novost iz Northshore Yachts, southerly 49. Beneteau je premierno pokazal svojo first 35, ki me je navdušila kot zelo sodobna in udobna jadrnica iz njihove “performance” linije. Jadrnica bi se zaradi primernih mer lahko hitro prijela tudi med našimi jadralci. Nismo pa videli najavljene kraljice oceanisov. Prototipno oceanis 58 so rajši razstavili na sejme v Cannesu. Jeanneau je Angležem prvič predstavil svojo sun odyssey 33i, ki smo jo sami že videli, prvič pa smo videli kraljico njihove “cruising” linije, sun odyssey 57 DS. Zlasti velja omeniti Elanovo svetovno premiero nove jadrnice elan 310, ki smo jo teden pozneje prvič uradno videli še na domačem sejmu v Izoli. Zastopnik Elana na britanskih tleh, Premier Yachts, se je postavljal s še nekaj premiernimi predstavitvami, in sicer z zelo všečno in drugačno novinko iz ameriške ladjedelnice Island Packet Yachts, neverjetno prostorno estero (11 m) in največjo iz serije moody, ki je bila zaradi britanske nostalgije do nekdaj njihove blagovne znamke zelo oblegana. Seveda je zelo “drugačna” moody 62 DSe zares vredna ogleda, vprašanje pa je, koliko konservativnih Britancev se bo za tako drugačno in vse prej kot poceni jadrnico odločilo.

Velik poudarek je na vzgajanju mladih in starejših, kar priča o dolgoletni pomorski kulturi Britancev. Tam imajo namreč zelo izdelan vzgojni sistem. Čeprav v Angliji ni obvezno polaganje izpitov za vodenje plovil za šport in rekreacijo, vendarle tečaje in praktično plovbo pod strokovnim vodstvom prostovoljno opravi večina prihodnjih “pomorcev”. To jim narekuje že zdrav razum, saj morje ni le “široka cesta”, mirno, varno in romantično, kot na turističnih razglednicah. Pri nas pa še vedno z državnim »žegnom« vzgajajo potencialno nevarne pomorščake, ki po opravljenem izpitu za voditelja čolna lahko poprimejo za krmilo 23,99-metrskega “čolna” in zaplujejo v svet brez kančka praktičnega znanja (razen vezanja nekaj šolskih vozlov). Trditev, ki smo je bili ob podobni kritiki pomanjkljivega sistema deležni pred dobrim desetletjem, “da vse štima, saj ni resnih nesreč”, so v zadnjih letih zavrgle kritike in podatki sosedov, kjer pluje največ naših “počitniških kapitanov”, saj sodijo Slovenci med najpogostejše povzročitelje nezgod na Jadranu. Drugo, kar pade v oči, je velik poudarek na varnosti, reševalnih službah, državnih in prostovoljnih, ki so organizirane na lokalni ravni ob vseh angleških, valižanskih, škotskih in irskih obalah, podobno kot prostovoljna gasilska društva pri nas.

V upanju, da bo vsaj kanček optimizma, ki sem ga zasledil na Otoku, zavel tudi na sejmu v Izoli, sem se odpravil še na letošnji drugi sejem pri nas.