Laguna Gradež

Poznate tisto pravljico o pridni reki in njeni tlaki? Ne? Takole nekako gre:

In reka je delala in delala. Pridno delala. Odlagala in odlagala je vse tisto, kar je bremenilo njeno bit, njeno dušo in njene turkizno zelene valove. In to odlaganje je seveda potekalo precej, precej dolgo časa. Toliko časa, da je morala hči gorskih planin precejkrat, še prevečkrat spremeniti svoj tok in svoje odlagališče, da se je lahko otresla vsega svojega bremena in da je uspela vsakokrat znova najti svojo pot do velikega jezera, ki mu ljudje rečejo morje. Menda ga imenujejo Jadransko. Ne glede na ime pa naša uboga in od dela vsa mokra reka še vedno neutrudno dela in dela ter odlaga in odlaga, samo da se sedaj tovora otrese drugje kot nekoč, bolj na levi. Ali pa desni. Odvisno, kako na to gleda morski bog Pozejdon. V glavnem drugje, kot je bila navajena. In ker je to počela skozi stoletja, seveda, če štejemo po človeško, je naredila precej lepih in skrivnostnih zalivov.

Naša uvodna pravljica, ki je sicer plod mojega »pravljičarjenja«, govori o prelepem in na srečo v času pozabljenem kotičku precej lepega dela toka naše reke Soče. Ta del reke, ta njen konec, ki je kot nekakšen crescendo njene nekdanje poti, se imenuje »Laguna di Grado e Marano« in geografsko sodi pod ozemlje sosednje države, čeprav je v starih časih geografsko sodil k nam, saj je bil skozi stoletja tesno prežet z našo zgodovino; recimo mesto Oglej in Oglejski patriarhat, Beneška republika z njenim levom, Avstro-Ogrska s Trstom in podobno … A pustimo zgodovino zgodovinarjem in se zahvaljujoč skupni Evropski državi ne obremenjujmo več s tem, kaj je naše (ali bilo) in kaj tuje.

Izliv reke Soče je danes nedaleč stran od mesta Monfalcone (po slovensko Tržiča). Eden njenih nekdanjih kanalov predstavlja celo nekakšno mejo mesta. Nekoč pa je bil glavni tok reke Soče prav toliko zahodneje, da sta z močno reko Tagliamento ustvarili prečudovit zaliv, morsko laguno v dolžini nekje 32 km in površine od 12.000 do 13.000 hektarov. Sicer roko na srce, ustvarjali nista sami, pomagalo jima je še več rek, kot Nadiža, Stella itd. A njuna vloga je le bila glavna. Bili sta glavni oblikovalki tega podolgovatega in zaprtega zaliva. Gre za del delte Soče, njen izliv, kanal Isonzato in del močvirij lagune Gradež ter sodi pod regionalni naravni rezervat »Riserva Naturale Regionale Foce dell`Isonzo«. Celotna laguna Gradež in del lagune Marano pa je zelo znano ornitološko središče z več manjšimi rezervati flore in favne, ki slovi kot izredno miren in pozabljeni del severnega Jadranskega morja.