KULINARIČNO KORONA RAZVAJANJE

Bil je petek, 13. marca, ko sem zadnjič s polno »jacero« ribe priplul na obalo. Že takrat malo sumljivo, kar se je nekaj dni pozneje razvilo v pravo katastrofo. Katastrofo, ki še traja in ne vemo kdaj bo bolje. Morda jutri, morda nikoli. V takem stanju si ne želim živeti svojih sanj. Čeprav imam vse možnosti, da bi normalno lovil tune, se vsakodnevno vozil oziroma »migriral« na relaciji Ljubljana–Pulj, tega ne izkoriščam. Dejstvo je, da se ukvarjam z lovom najbolj zaščitene ribe na svetu, tune, in da smo sedaj tunolovci v velikih težavah, saj za nakup te ribe potrebujete kot moji kupci posebno dovoljenje, da se ve za vsak kos mesa, na kateri krožnik je bil postrežen. Gre za sledljivost, ki jo lahko natančno vodijo le gostilne in ribarnice. Le-te pa trenutno ne funkcionirajo normalno, zato za nas ni pravega tržišča. Barke nam povzročajo velike stroške, mi čakamo, da se odprejo gostilne in da začnemo normalno loviti za vas, dragi ljubitelji morske hrane. Ribe bo po tej katastrofi dovolj za vse. Vsaj malo se bo obnovil ribji fond. Tukaj ciljam predvsem na ribo, ki se trenutno drsti. Več kot 80 % ribe je spomladi v ciklusu reprodukcije…

Več si lahko preberete v aprilski izdaji revije Val navtika 248.