Jubilejna, 200. št. Val navtike: Jadranje pod slovensko zastavo

Ko pomislim na zgodovino slovenskega jadranja, lahko s ponosom trdim, da smo Slovenci, navkljub temu, da imamo uradno vsega skupaj le za dober pedenj morske obale na prebivalca, orali ledino v jadralnih veščinah še v času sobivanja s preostalimi narodi, s katerimi še vedno delimo prekrasne obale Jadranskega morja.

Slovenija ima razen obale BiH in Monaka s 46,6 kilometri najkrajši košček morske obale v vsej Evropi, a po jadralskih dosežkih nemalokrat spravi v zadrego prenekatero velesilo svetovnega jadranja. Grob izračun pokaže, da imamo le okoli 23 centimetrov morske obale na Slovenca.

Naj se ozrem v čase, ko so se, največkrat v sklopu ljudske tehnike ali modelarskih krožkov, rojevali bodoči jadralni klubi, in sicer tako ob obali severnega Jadrana kot tudi v notranjosti Slovenije. Ko prebiram zapise spominov mnogih še živečih ustanovnih članov društev, ki so se po drugi svetovni vojni pričeli ustanavljati na slovenskih tleh, se zdi, kot da bi šlo za bolj ali manj enake zgodbe. Večina najstarejših slovenskih klubov je bilo ustanovljenih v letih od 1949 do 1954. Najstarejša sta bila kluba iz notranjosti Slovenije (Ljubljana in Maribor). Resda so bila na sedanji slovenski obali takoj po drugi vojni že delujoča društva, ki so pod svojo streho združevala tudi jadralske navdušence, vendar je treba vedeti, da je takratni del obale, kjer dandanes delujejo prvi slovenski klubi, kot so denimo koprski Jadro, izolska Burja in piranski Pirat, do podpisa Londonskega memoranduma (oktobra 1954) pravno pripadal Italiji. …

Več si lahko preberete v jubilejni, 200. št. revije Val navtika.