Glavnina sezone

Poletje je že skoraj za menoj in dolga, zelo naporna »kanarska« turneja je končana. Po začetnem neuspehu na Costa Bravi sem se odločil, da se udeležim manjše tekme na Bolu, ki pa se zaradi slabe organizacije ni odvila. Četudi uradnega rezultata ni bilo, sem na Bolu lahko kar dobro treniral in si nabral motivacijo za letošnjo najtežjo tekmo.

Po vrnitvi iz Dalmacije sem imel le dan za pripravo opreme in že sem odletel na Gran Canario. Kamnita plaža pred vasico Pozo je že vrsto let prizorišče tekem za svetovni pokal in velja za najbolj vetrovno tekmo v letu. Tudi tokrat je bilo tako. Le predstavljate si lahko dolgih deset tekmovalnih dni na kamniti plaži, ko veter ne pade pod 30 vozlov (16 m/s), večinoma pa piha 45 vozov (23 m/s). Prav zaradi tako težkih razmer se je na ta slalom prijavilo nekoliko manj tekmovalcev, in sicer 39. Na tem prizorišču pa je poleg slaloma potekalo še tekmovanje v jahanju valov in ženskem prostem slogu. Ker je nekaj tekmovalcev v jahanju valov manjkalo, so organizatorji izvedli kvalifikacije, na katere sem se prijavil, saj nisem imel česa izgubiti. Od šestih tekmovalcev v moji skupini so se na glavno tekmovanje uvrstili trije, jaz pa sem zasedel 4. mesto z lepo izvedenim push loopom (direktni salto nazaj), front loopom (salto naprej) in back loopom (salto nazaj). Mesta na glavnem tekmovanju jahanja valov tako nisem dobil, sem se pa lahko zato bolje posvetil slalomu, ki je moj glavni interes. Tekmovanje sem začel dobro, saj sem zasedel 6. mesto v svoji kvalifikacijski skupini desetih tekmovalcev, kjer se prvih pet uvrsti v polfinale. Prvič sem tekmoval v tako močnem vetru, vse dni sem uporabljal le Naish Stealth 5,2 m2 in F2 SX XS (85 L), ob tem dejstvu je 6. mesto zame pomenilo uspešen začetek. Počasi sem se navajal na te ekstremne razmere in potihoma upal na prvo uvrstitev v polfinale. Skupaj smo odpeljali devet regat, od katerih je bila ena izpeljana s skupinskim štartom in želja se mi ni izpolnila. Trikrat sem zasedel nehvaležno 6. mesto, a kljub vsemu sem na koncu zasedel 27. mesto, kar je moja najboljša uvrstitev na slalomskih tekmah svetovnega pokala in za seboj pustil kar nekaj zvenečih imen. Zmago je slavil nepremagljivi Francoz Antoine Albeau, pred Kevinom Pritchardom in Björnom Dunkerbeckom.

Za konec najvetrovnejšega tekmovanja pa so organizatorji priredili Super-session, kjer naj bi tekmovalci pokazali najvišje in najbolj vrtoglave skoke. Razmere so bile odlične, zelo močan veter s kar visokimi valovi. Tekmovalci so izvajali 15 metrov visoke back loope, sam pa sem zavrtel nekaj najvišjih push loopov v svoji karieri. Skok dogodka pa je bil popolna novost – prvič v zgodovini jadranja na deski se je jadralec pognal v trojni salto naprej – kdo drugi kot Ricardo Campello, trikratni svetovni prvak v prostem slogu in eden najboljših skakalcev, je izvedel dve rotaciji in pol in dokazal, da bomo v kratkem videli tudi ta skok, ki se je zdel nemogoč.

Mučnih šestnajst dni tekmovanj je bilo za menoj, nikjer se nisem odrezal odlično, a v skupnem seštevku sem bil absolutni zmagovalec, pa čeprav tega seštevka ne priznavajo. Z velikim veseljem sem odpotoval domov, saj sem tekmoval že skoraj mesec dni brez premora. Ta predah pa ni bil najdaljši, saj sem doma počival le šest dni in se že moral napotiti v Turčijo na naslednjo slalomsko tekmo. O njej pa bo več napisal Aleš Žakelj (v svoji rubriki), ki se mi je pridružil na tej tekmi in se tako udeležil prve tekme za svetovni pokal. Bil sem zadovoljen s svojo uvrstitvijo, saj sem bil 32. od skoraj osemdesetih tekmovalcev.

Pred zadnjo tekmo svetovnega pokala sem tako na 29. mestu v skupnem seštevku slaloma, 25. mestu v prostem slogu in 29. mestu v hitrosti. Še vedno pa ostajam eden najbolj univerzalnih jadralcev. Naslednji teden odpotujem v Egipt, kjer bom vodil kamp, potem pa sledi daljši počitek doma, ki ga komaj čakam!