Zimska dopisovanja

Zima je čas mirovanja, čas dolgih pogovorov, pisanja pisem, razmišljanj, urejanja fotografij … Narava obstane, pogled se obrne navznoter, življenje se za trenutek preneha. Zunaj novodobnega tempa služb, šol, vrtcev, megatrgovskih centrov, dnevnikov …, ki ustvarjajo iluzijo sladke večnosti in nikamor vodeče »perpetualnosti«, je somrak zime prava preizkušnja. Preizkušnja za planet in človeka. »Ko nastopi somrak, sta na preizkušnjo stabilnosti in ravnotežja postavljena tako planet kot človek. To je čas, ko bog pomeša temo in luč, da bi izvedel, ali ima zemlja pogum, da nadaljuje svoj obrat. Če tema zemlje ne prestraši, noč mine in svetiti začne novo sonce,« piše Paulo Coelho v zbirki kratkih zgodb Maktub. Včasih se nam knjiga odpre na pravem mestu ob pravem času. Tokrat so se prebrane besede stapljale s pogledom na zimsko Sredozemlje. Skozi okna katamarana pokukam v mrzlo jutro. Negibna pokrajina zimskih bonac in sivina morja res spominjata na podzemlje. Živahni ostanejo le otroci. Dve punčki s sosednje barke, Anja in Lili, se s predirljivimi vzkliki in glasnimi žvižgi že vozita s kolesi po pomolu in pogledujeta proti Sibiji. Živa in Dan takoj razumeta sporočilo. Hitita z zajtrkom in me nagovarjata: »Ane mami, da je že čisto dovolj toplo, da lahko greva ven.« »Pa pojdita, jaz še malo počakam, da sonce ogreje svet.« Udobno se namestim v najbolj topel kotiček salona in preverim elektronsko pošto. »Hej poglejte! Pismo s Karibov od Johna in Liz! V treh tednih jim je uspelo prečkati Atlantik!«

Mnoga srečanja z družinami, s katerimi smo v letošnjem poletju jadrali po prijaznih valovih Jonskega morja, so se razvila v prijateljstva, ki smo jih v jesenskih in zimskih mesecih vzdrževali predvsem preko elektronskega dopisovanja. Nekateri med njimi so jo mahnili domov, v službe, šole in vrtce, drugi smo podaljšali svoj postanek kar tu, v mrzlem Sredozemlju in tretji spet so izbrali bolj avanturistične poti in se pridružili poletju z druge strani Atlantika, na Karibih. Ena takšnih družin je tudi škotska štiričlanska družina z dvema punčkama starosti 4 in 6 let, ki je letošnje novo leto preživela sredi atlantskih valov, januarske dneve pa že na toplem karibskem soncu. Ker smo bili radovedni nad njihovo izkušnjo prečkanja Atlantika z otroci, smo si izmenjali kar nekaj pisem, kjer sta Liz in John na dolgo in široko opisovala njuna videnja izbire barke za takšno pot, vtise otrok in staršev ob tritedenski plovbi proti Karibom in razmišljanja o prihodnjih načrtih ob koncu dvoletnega jadranja.

Zakaj sta za pot po Sredozemlju in za prečkanje Atlantika izbrala prav katamaran?

John: Za katamaran sva se odločila predvsem zaradi udobja, ki ga takšna barka nudi na sidriščih. Prav na sidriščih smo namreč preživeli največ časa. Ker so bile naše finance omejene, sva se odločila, da kupiva starejši, doma narejen 45-čeveljski katamaran. Slednje ni bila prednost, ampak nuja! Double Helix je narejen v sendvič konstrukciji, je lahek, močen in relativno preprost za vzdrževanje. Kupila sva ga v Španiji in ga popravljala po poti, saj nisva imela denarja, da bi ga v celoti obnovila na začetku. Takšen način sploh ni tako zelo napačen, saj sproti vidiš, kaj so prednosti. Morje ti to kaj hitro pokaže! Zdaj, po opravljeni poti, lahko rečem, da sva zelo zadovoljna z nakupom, kljub dokaj visokim stroškom popravila. Na začetku nisem pričakoval, da je potrebno v staro barko vložiti toliko dela in denarja! Prejšnji lastnik je barko le redko uporabljal, kar se je v nasprotju z mojimi pričakovanji izkazalo za slabost. Veliko stvari je bilo zanemarjenih. Kakor koli že, »velika plavajoča ploščad« se nam je izkazala predvsem za zelo udoben dom v teh dveh letih, kot zadovoljivo otroško igrišče, prizorišče mnogih zabav (največkrat smo bili zaradi velikosti katamarana gostitelji zabav na naši poti), pa tudi kot zelo hitro prevozno sredstvo.