Zbogom Coffs Harbour

Dnevi so se začeli krajšati, zrak hladiti in marina prazniti. Jadrnice so se postopoma odpravljale proti severu. Medtem ko ste se v Evropi veselili tako zelo pričakovanega poletja, se je tu v Avstraliji jesen že prevesila v zimo. Marsikateri jadralec se je izredno veseli, saj so zimski meseci idealen čas za križarjenje po severnovzhodni Avstraliji, tako imenovanem Queenslandu. Ta predel največjega otoka na svetu premore nekaj edinstvenih naravnih čudes, od Velikega koralnega grebena do slovitih Whitsunday islands. Za Queensland je poletje ciklonsko obdobje, ko se nalivi kar vrstijo drug za drugim in močni vetrovi postanejo nevarni. Ko tropski ciklon doseže tolikšno moč, da si zasluži lastno ime, se pravila na morju spremenijo. Jadrnice se morajo ravnati po ukazih lokalne obalne straže, sicer njihovo zavarovanje ne velja. Poleg tega to pogosto sploh ne krije stroškov, če si v tem obdobju zasidran. Treba je najti zavetje med mangrovami in nanje privezati jadrnico, vse dokler ne gre ciklon mimo.

Ciklonsko obdobje naj bi trajalo od novembra do marca, z leti pa se je precej zamaknilo, tako da se danes realno gledano začne nekje januarja in konča konec maja.

Z Rickom sva jadrnico Marutji v teh mesecih zaupala marini Coffs Harbour na vzhodni avstralski obali, nekje na pol poti med Sydneyjem in Brisbanom. Majhna marina ima idealno zavetje naravnega griča, kamor domačini radi zahajajo na jutranji ali večerni sprehod. Z vrha je pogled res čudovit ��” na eni strani umirjena marina v zaledju gričevnate pokrajine, na drugi strani ocean, ki z orjaško močjo buta v skale.

Ugotovila sem, da življenje v marini nikakor ni dolgočasno. Ljudje prihajajo in odhajajo, in če si tega želiš, si lahko polniš dneve že samo s poslušanjem njihovih zgodb. Tako se je nekega dne na sosednji pomol privezal mlad Španec Gaspar, ki je pred sedmimi leti odplul iz Malage s ciljem, da postane prvi Andaluzijec, ki je objadral svet. Dekletu je rekel, da se bo vrnil v dveh letih in naj ga počaka. Po dveh letih je dekle nehalo čakati, saj je bil Gaspar še vedno na Atlantiku. Ko sem gledala njegove fotografije s potovanja, mi je bilo takoj jasno, zakaj je po sedmih letih šele na pol poti. Iz vsakega zaliva, kjer je bil zasidran, ima vsaj eno fotografijo sebe v družbi mladih domačink v kopalkah. Kakorkoli, zanimivo je bilo prisluhniti njegovim številnim dogodivščinam, bolje rečeno nezgodam, ki so po eni strani sad njegovega skromnega jadralnega znanja, s katerim se je podal na pot (v mladih letih je sicer nastopal na evropskem prvenstvu v razredu optimist, a dvomim, da je to znanje dovolj, da lahko varno sam objadraš svet), po drugi strani pa njegove lahkomiselnosti (kot takrat, ko je pri sidranju iz lenobe spustil premalo verige, odplaval do obale in nato s kopnega gledal, kako je njegovo jadrnico začelo odnašati proti odprtemu morju … Tri ure paničnega plavanja so ga, upam, izučile).

V tej marini sem med drugim spoznala napravo, ki je na našem koncu še nisem videla. Ne vem, ali zato, ker je ni, ali zato, ker se ne sprehajam po dovolj dragih marinah. To je neke vrste dvigalo iz vode, ki ga imajo nekateri na svojem privezu. Na pogled nikakor ni estetsko, je pa toliko praktično, kolikor je drago. Najin sosed na pomolu je odštel okrog 40 tisoč evrov za to, da sedaj njegov čoln v marini ne plava v vodi, temveč stoji nad njo. Tako se izogne osmozi, algam in vsem drugim nevšečnostim, ki jih morje povzroča na dnu čolna. Ko se mu zahoče, da bi zaplul na morje, izprazni zrak iz dvigala, ki se zato potopi, in njegov čoln spet plava. Verjamem, da je dvigalo zelo uporabno. Predvsem zato, ker se lastniki teh čolnov zelo redko podajo na morje. Veliko raje ob koncih tedna povabijo na krov prijatelje na roštiljado. Verjemite mi, da je pogled na skupino ljudi, ki je in pije na čolnu, lebdečem nad vodno gladino, še kar komičen.