Začetek mehiške avanture

Povsod je lepo, a najlepše je res doma. Tako sem razmišljala, ko sem se po skoraj dveh letih potovanja po Avstraliji in Aziji nekega sončnega jutra vozila po tržaškem nabrežju. Tako sem razmišljala tudi nekaj dni pozneje, ko sem po dolgem času spet uživala razgled z obalne ceste med Koprom in Izolo. In ko sem kmalu zatem s prijatelji potovala po jadranski magistrali in so se pred menoj bohotili Kornati, sem si mislila isto. Zame bo Jadran vselej lepši kot katera koli tropska plaža. Ker sem tam doma.

Z Rickom sva se odločila, da bova poskusila srečo čez lužo, v ZDA ali Mehiki, kjer nama bo, poleg že itak nižjih cen plovil, prišel prav izredno šibek ameriški dolar. Za omejitev stroškov potovanja (avtobusi, trajekti, hoteli …) sva se odločila, da bo šel on sam v lov na zaklad, jaz pa bom medtem skočila domov, na obisk k družini in prijateljem. Ko se bo odločil za nakup, ga bom dohitela. Tako sva dva meseca preživela narazen. Rick se je odločil, da bo začel iskanje v Mehiki. Vsakokrat, ko sva se slišala, mi je poročal o napredku. Medtem sem jaz uživala sesljansko poletje, dva tedna posvetila Čupini šoli jadranja, obiskala Mljet in Dolenjsko. V Ljubljani sem skočila v knjigarno Geonavtik in razmišljala, katero knjigo o jadranju bi si privoščila za na pot, pa jih je bilo preveč. Na koncu sem s seboj vzela Milankino Morje in ljubezen, čeprav sem jo že nekajkrat prebrala.

Lepo je bilo biti spet v domačih krajih, a kljub temu sem sčasoma postajala nestrpna, pogrešala sem Ricka in življenje na morju. Nekega jutra me je končno prebudil toliko pričakovani SMS: “Imava jadrnico. Kupi letalsko karto. Ljubim te.”