Z jadrnico preko petih celin – 3. del

Z jadrnico preko petih celin – 3. del

Val 194

Španija

AVTOR Matej Rozman
FOTO Matej Rozman

Kot martinček sem zleknjen na palubi, kjer se nastavljam poznim novembrskim sončnim žarkom, da me grejejo v hladnem jutru. Hitro se bližava španski obali in okoli poldneva jo le zagledava. Peter je zelo čustven, kar oči se mu solzijo, vedoč, da je nesrečna alžirska zgodba za njim. Ob 15. uri plujeva mimo znamenitega rta Cabo de Gata, ki se strmo spušča v morje; klifi iz barvitih ognjeniških kamnin pričarajo nanj slikovit pogled. Pozdravi naju šest delfinov, ki kar tekmujejo, kdo bo plaval bližje premcu. Sonce ravno zahaja, ko zaplujeva v pristan pri mestu Almeria, po točno dnevu plovbe iz zakletega Tenesa, kjer sva izgubila devet dni.

Spet na stari celini

Občutek zopet stati na stari celini je prelep. Arabski svet mi je še preveč tuj, da bi ga lahko tako hitro sprejel; ne glede na to, da so ljudje zelo prijazni, sem komaj čakal, da odideva od tam. Vesel sem tudi pristanka v pravi marini, kjer so popotniku na voljo precej bolj prijazne usluge. Ko sva zapuščala Alžirijo, sva govorila, da bova prihod na staro celino pošteno zapila. To tudi storiva. A le z enim pivom. Po njem sem tako izžet, da bi lahko zaspal kar v gostilni. Naslednje jutro se najprej zavem, kako lepo je spati in se zbuditi v spodobni marini. Če kdo, je tega spoznanja vesel človek, ki je bil še pred enim dnevom na afriški obali. Končno imava spodoben wi-fi in zaradi tega ure hitro minejo. A drugi opravki naju vseeno čakajo. Pranje perila, nabava in čiščenje barke nama dajo delo za ves dan.

Ker zvečer veter piha iz vzhodne smeri, se že skoraj odločiva, da to izkoristiva in kreneva naprej proti Gibraltarju, a nato vendarle odrineva naslednje jutro v sončnem, a hladnem vremenu. Veter z bližnjih gora se vse bolj obrača iz SV na SZ in okoli 16. ure nama piha že skoraj čisto v premec, kamor se zaganjajo še vse večji valovi. Preplujeva še kakih 50 milj proti zahodu, nato pa se odločiva, da se usmeriva proti marini ob mestu Montril, kjer se priveževa ravno ob sončnem zatonu. Naslednji dan se Peter loti popravila glavnega jadra – šiva kakih 15 cm natrganega roba, ki je prav toliko visoko na jadru, da ga moram dvigniti s pomočjo vitla. Nato s silikonom zakrpa še nekaj malih lukenj pri robovih strešnih oken, kjer ob dežju in pljuskih morja pronica skozenj voda.

Drugi decembrski dan po zajtrku odrineva naprej proti zahodu. Sonce lepo greje in po dolgem času mi ni treba biti v jakni. Vetra je le za odtenek, zato imava jadra še zvita. Po nekaj dneh primem v roke knjigo, da bi bral naprej, a je španska pokrajina tako razgibana in zanimiva, da se je ne morem nagledati. Pokrajina nad morjem je sicer pusta in brez drevja, a lepih kostanjevih barv. Lep kontrast na njej ustvarjajo beli objekti, ki delujejo, kot bi jih nekdo vsepovsod raztresel. Za dokončni odtenek se v ozadju bohoti še gorovje Sierra Nevada, njegovi s snegom pobeljeni vršaci segajo čez 3000 metrov nad morjem. Ura je 14.00 in veter, ki ga pričakujeva, da barko požene od zadaj, končno le zapiha. Proti zahodu se zato premikava precej hitreje. Nekje ob Malagi sva, ko zahaja sonce, do Gibraltarja pa je še okoli 50 milj. Okoli polnoči že opaziva velikansko kamnito gmoto, ki je osvetljena in se dviga navpično iz morja do višine več kot 400 metrov. Bolj se ji približujeva, bolj veličastno izgleda. …

Več si lahko preberete v Valu št. 194.