Z desko po zasfaltirani vodi

Ko ima človek pod seboj malo desko, dolgo dober meter in široko nekaj decimetrov in z njo po vodni gladini drvi z 80 km/h, takrat sicer tudi mehka in nežna voda morja postane trda in v primeru padca kruta kot cestni asfalt. Vsa energija teh hitrosti se združuje v stiku med desko in vodo. V nekaj centimetrih. A za temi nekaj centimetri se dela ogromen val. Okrogel in vrtinčast. In samo ta in le-ta nakazuje, da takšne hitrosti in tovrstno početje vsekakor niso vsakdanja šala.

Hitrostni rekordi so bili od nekdaj vedno v vsakem sanjskem svetu pravega in resničnega moškega. Ne samo zaradi tega, kdo bo najhitrejši, ampak zaradi želje po tistem stiku z najvišjim možnim, s tistim napetim jazom samega sebe, ki se zoži in združi v popolnost. V popolno napetost in koncentracijo. Takrat telo postane orodje v rokah uma in takrat se telo in duh zlijeta v eno celoto. V enega pravega bojevniškega duha. In rekordi se dosegajo na kopnem, v zraku in na vodi. Na kolesih, s krili ali pod jadri. S čimer koli že se pravi moški želi spojiti.

Iz Afrike, iz Namibije, iz kraja, ki je »bogu izza noga«, ki ima tri gostilne in en hotel ter okoli 10.000 prebivalcev, ki večinoma delajo v rudnikih diamantov in ki sliši na ime Luderitz, je prišel naš najboljši kajtar Jernej Privšek. Dve leti nazaj je dosegel državni hitrostni rekord na vodi, gnan od vetra, z vožnjo preko 39 navtičnih milj uro na 500 metrov dolgi progi v kraju Walvis Bay. Tudi v Namibiji. In o tem smo že pisali. Letos jeseni pa nas je Jernej presenetil z novo, še hitrejšo zgodbo …