William Dampier – pirat, raziskovalec in opisovalec svetovnih morij
Morje in literatura 32.
Drugi del Dampierjeve poti okoli sveta, namreč plovba čez Tihi ocean proti zahodu, se je začel 31. marca leta 1686. Iz Mehike se je odpravilo 150 mož na dveh ladjah. Pred njimi je bilo 6.000 milj jadranja in možje so bili zaskrbljeni; niso vedeli, kaj jih čaka in hrane so imeli malo: samo koruzo, ki so jo neutrudno žrle podgane in miši, ter nekaj nasoljenih rib. Po skoraj dveh mesecih so 20. maja prišli do otoka Guam v Marianskem otočju. Bil je zadnji čas, kajti Dampier je pozneje zapisal v svoj dnevnik: »Zvedel sem, da so mornarji že sklenili, da bodo potem, ko bo zmanjkalo hrane, ubili in pojedli najprej kapitana, nato pa še vse druge, ki so se zavzemali za to plovbo.«
No, kapitan si je rešil glavo, na Guamu pa so popotniki od španskega guvernerja dobili dovolj hrane, od svinj do kokosovih orehov, mangov in nasoljenih rib. Dampier je kot nadarjen opazovalec natančno zabeležil vse posebnosti otoka. Najbolj ga je prevzela kokosova palma, saj je ugotovil, kako vsestransko jo je mogoče uporabiti.
Drugega junija 1686 so Angleži odpluli z Guama proti Filipinom in čez dvajset dni pristali pri otoku Mindanao. Tu je bil Dampier najbolj navdušen nad bananovcem oziroma bananami, ki so jih tam imenovali pisang (banana dejansko izvira iz vzhodnoazijskega prostora!). Banano je poln hvale zaradi okusa označil kar za »kraljevski plod«. Podrobno je opisal, kako jo, nekoliko popraženo, lahko jemo namesto kruha, in kako iz nje naredimo dobro pijačo. Ni mu ušlo tudi otoško bogastvo začimb, zlasti muškatnega oreška in klinčkov (nageljnovih žbic). Omenil je tudi, kako spretno so holandski mornarji v svoj prid kradli začimbe iz sodov na ladjah. Od 100 ton so izmaknili 10 do 15 ton in jih prodali za svoj račun. Da pa bi prikrili razliko v teži, so v sode nalili vodo. Zelo suhi klinčki so vpili mnogo vode in ko so ladje priplule v Batavijo (danes Džakarta), je bila teža sodov spet pravilna. V dnevniku opisuje tudi betelovo palmo oziroma areko; njene plodove, ki vsebujejo alkaloide, so domačini žvečili kot poživilo. Otočane omenja kot spretne izdelovalce plovil z bambusovimi hišicami na sredini. Sicer piše še o muslimanski veri, veliki skrbi domačinov za snago in o sprejemu, ki ga je za kapitana Swana pripravil lokalni sultan. Omenja tudi, kako so domačini skušali iz tujcev dobiti čim več denarja: proti plačilu so jim vsiljivo ponujali gostoljubnost, ki je vključevala manjša darila in zlasti spremstvo žensk.