Whitsundays

Whitsundays

Val 158
AVTOR Jasna Tuta
FOTO Jasna Tuta

“Ko bo morje natanko iste barve kot najina sinja paluba, takrat boš vedela, da sva prispela med otoke Whitsundays.” Ko sva jadrala med temnimi valovi Tasmanskega morja, sem kar skeptično poslušala te Rickove besede, zdaj pa gledam okrog sebe in jim priznavam vso verodostojnost, ki si jo zaslužijo. Ne bom rekla, da je to najlepša modrina, kar sem jih kdaj videla, kajti moje srce še vedno priznava prvo mesto naši bistri Soči. Lahko pa povem, da toliko različnih odtenkov modrine na kupu še nisem videla.

Otoki Whitsundays so bili pred desetimi tisočletji hribovita pokrajina. Ko sva jadrala med temi, danes na pol potopljenimi vrhovi, sem si živo predstavljala te kraje, preden jih je zalila voda. Tako umirjeno zaobljeni in popolnoma prekriti z gozdovi me spominjajo na slovensko pokrajino. Nekaj podobnega bi verjetno izgledala Dolenjska, če bi jo kdaj doseglo morje.

Kjer se modrozeleni bregovi stikajo z morjem, se v soncu bleščijo sanjsko bele plaže. Barva morja se iz sinje postopoma preliva v smaragdno s številnimi temnejšimi lisami, ki nakazujejo na koralno dno, dom neštetih raznobarvnih morskih bitij. Teh 74 čudovitih otokov obkroža mirno morje (pred valovi Pacifika jih na vzhodu brani Veliki koralni greben) in njihovi vrhovi zagotavljajo dobre vetrovne razmere skozi skoraj vse leto. Vsi otoki ponujajo idealno zavetje, izjemno »snorklanje« in lepo urejene sprehajalne poti. Povprečna razdalja med njimi je okoli 10 milj. Sonce sije povprečno 240 dni na leto. Ne gre se čuditi, da jih letno obišče 800.000 turistov.

Prva postaja za naju je bilo manjše mesto Airlie Beach, ki je nekakšna baza za vse jadrnice v okolišu. Večina otokov je namreč narodni park, kar pomeni, da niso pozidani in zato ne premorejo trgovin ali restavracij. Midva pa sva bila po treh tednih jadranja že prepotrebna pitne vode in sveže hrane. Sidro sva spustila kakšno miljo od obale, saj si je med stotinami zasidranih jadrnic kar težko izboriti svoj kotiček. Vožnja do obale na pomožnem čolnu pa nikakor ni bila dolgočasna, saj sva vsakokrat rada pasla oči na najrazličnejših plavajočih domovih. Kmalu sva izbrala svoje najljubše in prav rada sva zavila mimo njih. Nekatere so se nama zdele prav seksi, najbolj med vsemi lesena Colin Archer. Vzljubila sva tudi mali osemmetrski katamaran Wharram, predvsem zaradi njegove preprostosti. Pozneje sva tudi spoznala mladi par, ki živi na njem. Ob branju njunega bloga sva ugotovila, da je to par, ki kot midva uživa v preprostosti življenja na morju.

Nekatere jadrnice so se nama zdele pretirano kraljevske. Petnajstmetrski katamaran John Hitch je bil tako mogočen in visok, da bi mali Wharram lahko mirno zajadral pod njega … Tu pa tam sva naletela tudi na jadrnice, ki so očitno že zelo dolgo zapuščene. Veliko jih je tudi bilo na prodaj. Lesene, aluminijaste, cementne, stekloplastika, res vsega sva se nagledala. Bilo je kot na navtičnem sejmu. Pravzaprav lepše, kajti vsaka izmed tistih jadrnic ima svojo zgodbo, ki ji daje poseben čar. V nekaj tednih, ki sva jih preživela tu okrog, sva spoznala lepo število jadralcev z vseh koncev sveta in prisluhnila njihovim zanimivim življenjskim zgodbam.

Airlie Beach je živahno mesto, ki v celoti živi od jadralnega turizma. Marina je prepolna čarterskih jadrnic za vse okuse in na glavni ulici se ena za drugo vrstijo turistične agencije, ki ponujajo 101 različico jadralnih izletov.

Navadno sva čoln privezala na pomol jadralnega kluba in se od tam sprehodila v mesto. Obala je bila živahno obljudena zlasti takrat, ko je bil na vrsti mestni sejem. To je bilo po navadi ob sobotah, pa tudi tiste dni, ko je v Airlie priplula potniška ladja. (Nekateri prodajalci so nama zaupali, da sploh ne prihajajo na sobotni sejem, kajti turisti z ladij jim prinašajo bistveno več dobička.)