Whatever happened to Major Tom
Projekt Close to The Clouds; Not to be Seen or Expelled je bil kot prostorska instalacija predstavljen v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) v sklopu razstave Lords of Dirt. Želel sem predstaviti romantično podobo osamljenega otoka sredi morja s palmo in sončnim zahodom. Na 80 m2 velikem prostoru sem oblikoval bazen, v njem zgradil umetni otok in s pomočjo snopa reflektorja ter ogledala simuliral sončni zahod. Celotno delo je bilo predstavljeno kot kulisa, vsi elementi znotraj postavitve pa so bili umetni, z izjemo palme. To so po končani razstavi shranili v galeriji.
Projekt Whatever Happened to Major Tom je nadaljevanje omenjenega projekta. V raziskovanju odnosa med realnostjo in fikcijo ter umetnosti, ki je vpeta znotraj galerijskega prostora in umetnosti, ki je povezana z realnim življenjem, sem se odločil, da to podobo prenesem v resnično življenje. V Hamburgu sem kupil leseno barko iz leta 1949 dolžine 5 metrov, jo obnovil, z njo prepeljal palmo s celine do otoka – čeri Školjič velikosti 0,01 km2 in jo tam posadil.
Edina stvar, vredna posredovanja, se mi je v tistem trenutku zdel posnetek resničnega življenja. V trenutku nemoči nujno potrebujemo ideale, nemogoče akcije, ki prikazujejo možnost uresničitve sanj ali vsaj dajejo upanje, da so ta dejanja mogoča.
Pot v Hamburg je dolga, traja tri dni tja in nazaj, skupaj 3000 km. Z Juretom je bila krajša. Pogovori o življenju, prijateljstvu, ljubezni in popitem pivu. Spala sva neopazno parkirana pred stanovanjskim blokom v centru Hamburga. Zunaj je bilo 0°C, jaz pa sem seveda pozabil spalko.
Barka je bila izven mesta, v majhni vasici, oddaljeni še nadaljnjih 30 km. Ime ji je Cayuco, je olimpijska o-jolla iz leta 1949. Grajena je iz mahagonija, ima eno jadro, je brez motorja in kajute, v odličnem stanju, sicer brez papirjev, a vseeno prava lepotica. Njena lastnica po pokojnem očetu je gospa Friedrich. Stara je okrog 50 let, rahlo upognjene postave, v usnjenih coklih in z dolgimi žimastimi lasmi. Ko sem ji dal bankovce, je vsakega posebej pregledala na soncu. Celo življenje je delala na bencinski črpalki.
Barko sva privlekla do Slovenije, do vikenda nad Lucijo, do terase obrnjene proti Savudrijskemu rtu in odprtemu morju. S te točke sem ves čas popravljanja opazoval bele trikotnike, ki so rezali valove.
Iz dnevnika:
- maj 2012 – Mala Seva
Ob polnoči smo odšli do Male Seve. Z Juretom in Jašo smo dvignili barko s prikolice in jo položili na tla. Hihitanje se je slišalo tudi s pogradov, kamor smo se zavlekli po peki na žaru in domačem vinu. Ko sem se zbudil, je bila na nočni omarici še prazna steklenica travarice.
- maj 2012 – Ljubljana
Cel dan sem izdeloval lesene koze, na katerih naj bi stala barka. Celotno električno orodje je odpovedalo, ostali sta samo ročna žaga in sekira. …
Več si lahko preberete v 196. št. revije Val navtika.
