Walter Teršek – Carriacou – Martinique

Zame nekaj najtežjega je slovo. Pa jih je bilo v zadnjih letih ogromno, saj vedno znova odhajam, zapuščam meni drage ljudi in dežele. Tokrat mi je prav posebej težko. Zapustiti sem moral mojo drago Mario, s katero sva na barki skupaj preživela celo leto, in mojega najboljšega prijatelja – psa Rustyja. Kolikokrat sem se jezil nanj, ko si je omislil prav poseben način, da mi nagaja in kodra živce: odrivanje gumenjaka od pomola, da nikakor nisva mogla pristati! Nekajkrat sem se zaradi njega navsezgodaj z obleko in nahrbtnikom okopal v morju, kar ga je nadvse zabavalo.

Teden dni sem odlašal z odhodom s Carriacoua. Vsak dan znova sem si omislil še kakšno nujno delo na jadrnici, da bi tisto težko in neizogibno slovo vsaj odmaknil, če se mu že ne morem izogniti. Da bi vendarle dvignil sidro, sem šel na kapitanijo in se odjavil, odpluti bi moral naslednji dan. Pa sem odlašal še teden dni. Medtem se je tudi veter obrnil, tako da je pihal s severa, kar mi je plovbo proti Martiniquu zelo otežilo. Barko sem napolnil z gorivom, saj sem ga uspel dobiti po ugodni ceni duty free in kobilica Orplida je bila tako spet polna. A kot vedno, ko po dolgem času natočiš gorivo v železne rezervoarje in se zaradi jadranja v orco vse skupaj močno pretrese, se naftni filtri zamašijo…

Več si lahko preberete v reviji Val navtika, izdaja marec-april.