Vrnitev v La Paz

Vrnitev v La Paz

Val 233
AVTOR Borut Furlan
FOTO Borut Furlan

La Paz je bila po Cabu Pulmu zadnja postaja najinega potovanja po Mehiki. Mesto leži približno dvesto kilometrov severno od Caba Pulma, do tja pa vodi cesta po slikoviti puščavski pokrajini južne Baje Californie. V La Pazu sem bil že tri leta prej s prijateljem Marjanom, in to v oktobru, ki velja po hidrometeoroloških pogojih za najboljši mesec za potapljanje (Val 201). Takratno potovanje je bilo fotografsko zelo uspešno in spoznal sem tudi simpatično potapljaško vodičko Mario, ki je delala v potapljaškem centru Club Cantamar, preko katerega sva se takrat z Marjanom potapljala. Maria je šla zelo na roko mojim fotografskim željam in na koncu mi je bila celo podvodni model. Medtem pa se je osamosvojila in s svojim fantom Edgarjem odprla lasten majhen potapljaški center za največ tri goste. Moja želja je bila, da bi se z Ireno sama potapljala z Mario na meni že znanih lokacijah, Maria pa bi nama bila bolj v vlogi modela kot vodiča.

Vendar, tako kot je v življenju običajno, so šle stvari povsem drugače (a tokrat za spremembo ne na slabše). Maria je namreč “punca akcije”, ki ne sedi doma za računalnikom, zato je bila komunikacija z njo preko elektronske pošte zelo težavna in včasih tudi po pol leta nisem dobil odgovora. Ko v najbolj kritičnem trenutku, ko sem moral rezervirati letalske karte, še vedno nisem dobil pritrdilnega odgovora z njene strani, sem se nazadnje odločil, da ponovno navežem stik s Clubom Cantamar, iz katerega pa so mi seveda takoj odgovorili in potrdili mojo rezervacijo. Sprva mi je bilo žal, da se ne bom potapljal z Mario, pozneje pa se je izkazalo, da je bila to pravzaprav boljša opcija.

Club Cantamar se v treh letih navzven ni dosti spremenil, razen da se je kakovost hrane v restavraciji zelo poslabšala in je bilo nujno potrebno hoditi na večerje drugam. Njihov hotel je ostal enak, njihove barke tudi. Našo barko je še vedno vozil Armando, ostalo osebje pa se je v glavnem zamenjalo. Potapljaški center sta vodila španska zakonca Sergio in Ana Fernandez. Z nami se je potapljal predvsem Sergio, Ana pa je delala v centru.

Po velikem in srečnem naključju sta prav v istem času v La Paz prispela tudi dva moja stara znanca: Nemca Daniela Dirscherl in njen mož Reinhard, profesionalni podvodni fotograf. Daniela je lastnica fotografske agencije Waterframe, specializirane za podvodno fotografijo, in ravno preko njene agencije prodam največ svojih slik. Zato sva med potopi in zvečer ob skupnih večerjah opravila z Danielo veliko “službenih” pogovorov o tem, katere slike se najbolje prodajajo, katero področje ji še manjka in še marsikaj koristnega. Med drugim sem izvedel tudi to, da sem eden njenih najbolje prodajanih fotografov, po drugi strani pa je petnajstim fotografom odpovedala sodelovanje zaradi preslabe prodaje njihovih slik.

Ker je avgust v Mehiki za večino “normalnih” turistov prevroč, smo bili večino časa mi štirje edini potapljaški gostje, le proti koncu se nam je pridružila še ena ruska družina. Sergio, ki je zelo hitro ugotovil, da ima opravka s štirimi izkušenimi fotografi, nas je kmalu pustil, da se potapljamo vsak zase in nas ni motil pri delu.

Žal pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega, zaradi česar se je izkazalo, da je Club Cantamar veliko boljša varianta za potapljanje kot Maria. Mehiška vlada je namreč za potapljanje začasno zaprla otočka Los Islotes, kjer se nahaja kolonija tjulnjev, kalifornijskih morskih levov, glavne potapljaške atrakcije La Paza in glavnega razloga, da sem se zaradi Irene vrnil sem. Ona jih do sedaj še ni videla in fotografirala, jaz pa tudi nisem imel nič proti, da se ponovno srečam s temi simpatičnimi morskimi sesalci. Vzrok za prepoved so bili mladiči morskih levov, ki naj bi jih potapljači motili, vendar je ta prepoved letos prvič stopila v veljavo.

Na veliko srečo pa je lastnik Cluba Cantamar v La Pazu zelo vplivna oseba, zato se je uspel dogovoriti z upravo parka, da naredi izjemo samo za njegov potapljaški center. V času najinih šestih potapljaških dni smo tako dvakrat obiskali Los Islotes, vendar obakrat zgodaj zjutraj, da nas ne bi videle druge potapljaške barke. Kaj takega “mala” Maria s svojim Edgarjem ne bi mogla nikoli doseči, zato bi se z Ireno morala pod nosom obrisati za morske leve, če bi se potapljala z njo.

Vidljivost pod vodo je bila v povprečju slabša kot oktobra pred tremi leti, ko so pogoji najboljši. A kljub vsemu je bila večino časa dovolj dobra za uspešno podvodno fotografijo. Tudi vreme je bilo precej stabilno in morje brez večjih valov. Prvi dan smo se potapljali na znani razbitini Salvatierra, ki je bila še vedno polna rib. Žal pa smo nekaj dni pozneje na tej razbitini našli ostanke ilegalnega parangala, na katerem so se davile ujete ribe. Tiste, ki so kazale še precej znakov življenja, smo reševali z rezanjem vrvic. Trnkov jim nismo skušali sneti iz ust, ker bi se lahko pri tem prestrašene ribe še bolj poškodovale, v primeru muren pa bi bili ogroženi tudi naši prsti. Med potapljanjem sem videl že veliko rib s starimi rjastimi trnki v ustih, ki so veselo plavale naokoli, zato sem bil prepričan, da si bodo naše rešene ribe, ki so po naravi precej trdoživa bitja, tudi opomogle.

Po Salvatierri pride že skoraj tradicionalno na vrsto bližnji greben Swanee, ki je tudi ena najlepših lokacij v bližini La Paza. Ob mojem prvem obisku teh krajev so bile korale na grebenu precej poškodovane zaradi orkana, ki je tam divjal mesec pred mojim prihodom. V treh letih pa so si korale neverjetno opomogle, greben pa je imel popolnoma drugačno podobo tudi zato, ker so ga preraščale nekakšne zelenkaste nitaste alge, ki jih pred leti ni bilo. Rib se mi je na tem grebenu zdelo malo manj kot pred tremi leti, najbolj pa sem pogrešal ptiča kormorana, ki je tam lovil ribe in mi omogočil kar nekaj zanimivih posnetkov.

Obakrat smo Los Islotes obiskali zgodaj zjutraj in svetlobne razmere so bile še slabe. Vidljivost se je zaradi tega zdela slabša, kot je dejansko bila. Kmalu se je izkazalo, da so morski levi dnevno aktivne živali, kajti ob našem prihodu ni bilo še nobene akcije. Bolj ko je postajalo svetlo, več je bilo tjulnjev v vodi in ko so postale razmere za fotografiranje že skoraj idealne, nas je Sergio poklical iz vode, saj ni hotel kršiti dogovora z oblastmi parka, ki so nam šle tako na roko.

En dan smo se napotili na najbolj oddaljeno lokacijo, na greben El Bajo, ki je nekakšna potopljena gora sredi morja, z vrhom približno osemnajst metrov pod gladino. Ta greben sem imel v spominu po izredno čisti in modri vodi ter nepregledni množici majhnih rib. Kaj večjega takrat ni bilo videti, čeprav je bila to nekoč ena najboljših lokacij na svetu za srečevanje jat kladvenic. Tokrat smo imeli kar štiri potapljaške vodiče: Sergiu in Ani, ki je tokrat šla na teren, se je pridružil še en mlad fant in starejši vodič Juan. Juan je bil po pripovedovanju Ane najbolj izkušen vodič daleč naokoli, ki je poznal praktično vsak kamen v južnem Kortezovem morju. Vsi ostali vodiči so se tokrat pravzaprav prišli učiti o grebenu El Bajo, ki naj bi jim ga Juan razkazal. A tudi velikim vodičem, kakšen je bil Juan, ne gre vedno vse kot po maslu …

Juan je tudi strašno zgovoren človek. V začetku je bil pogovor z njim, ali bolje rečeno njegov monolog, še kar zanimiv, kmalu pa je postal naporen. Med drugim je našteval kaj vse bomo tu videli, a je v bistvu povedal le, kaj vse je on tu videl v dvajsetih letih potapljanja. Ko smo prispeli do grebena, vsaj pet milj oddaljenega od najbližjega otoka, se mi je voda zdela zelena. In v njej je bilo vse polno meduz! Optimistični Juan je rekel, da je ta barva vode zelo dober znak, še posebej pa meduze, saj privabljajo velike ribe. Jaz sem bil malo manj optimističen in takoj ko sem skočil v vodo, sem odkril, da povsem upravičeno…

Več si lahko preberete v št. 233 revije Val navtika