Vrnitev na Phuket

Davnega leta 1992 sem se odpravil na Tajsko, natančneje na otok Phuket. To je bila moja prva prava pot v svet. Še danes se spominjam, kako sem doživljal prvi kulturni šok. A na novo okolje sem se zelo hitro privadil. Takrat se še nisem potapljal, le z masko, dihalko in plavutmi sem odkrival plitvine koralnih grebenov. Tu sem posnel tudi svoje prve podvodne fotografije. Po skoraj dveh desetletjih sem se ponovno znašel na Phuketu. Zanimivo, to je tudi prvi kraj, kamor sem se ponovno vrnil. Vsa dosedanja potepanja po svetu so me namreč vodila vedno v nove kraje, vedno v nove globine.

Šok pred prihodom

Tokrat pa sem šok doživel že pred prihodom na Phuket. Nekajdnevno bivanje v Singapurju sem namreč podaljšal z načrtovanim potapljanjem na otočju Similian, nedaleč stran od Phuketa. Po prihodu na singapursko letališče sem zaman iskal terminal za svoj let. Vse skupaj je postajalo vse bolj čudno, potem so se v meni porajali dvomi, da morda nisem pri rezervaciji pomotoma zamešal datumov, na žalost pa je vse dvome hitro razblinila stevardesa na enem izmed terminalov, ki je potrdila, da je let odpovedan. To je bil zadnji večerni let na Phuket. Z istim problemom se je soočila tudi mlajša indijska družina, ki se je na Phuket odpravila na krajši dopust. Letalska agencija očitno ni obvestila vseh potnikov in jaz ter indijska družina smo bili med njimi. Očitno celo edini. Moje štiridnevno bivanje se je tako že na začetku skrajšalo za en dan. Precej naporov je bilo potrebno vložiti, da sem si sploh uspel zagotoviti mesto na prvem jutranjem letu naslednji dan. Seveda sem moral preklicati tudi rezervacije nočitve in potapljanja na Phuketu. Še dobro, da sem pri roki imel vse potrebne telefonske številke. Noč sem tako prebil v hotelu na letališču na stroške letalske agencije, a to sem dosegel le z nepopustljivo vztrajnostjo. Poleg tega so mi še zagotovili bone za večerjo in zajtrk v restavraciji na letališču.

Phuket

Ker sem kljub zgodnjemu letu zamudil jutranji odhod na potapljaško barko, sem prvi dan izkoristil za potepanje po otoku. Po toliko letih sem opazil kar nekaj sprememb, določeni predeli pa se niso prav nič spremenili. Opazil sem veliko znakov, ki so opozarjali na smer reševanja v primeru cunamija, saj je bil tudi Phuket pred leti zelo prizadet ob poplavljanju cunamija. Nekatere sledi opustošenja so bile še vedno opazne.

Trgovci na stojnicah, kjer prodajajo ponaredke znanih svetovnih blagovnih znamk, si še vedno manejo roke zaradi dobrega zaslužka. Zlato uro Rolex je tu še vedno možno kupiti za okoli trideset dolarjev. Obiskal sem tudi enega izmed budističnih templjev v bližini, kjer so verniki prižigali dišeče palčke, darovali riž in cvetje, nekateri pa so lepili zlate lističe na Budove kipe. Verniki imajo to navado predvsem v primeru različnih zaobljub. Na plaži sem si privoščil hladno pivo in opazoval sončni zahod. Ko sem se vračal do bungalova, sem se sprehodil tudi skozi del mesta, kjer je predvsem zvečer in ponoči zelo živahno. Ja, tudi tu se ni nič spremenilo po toliko letih, no ja, razen deklet seveda.

Similianski otoki

Za potapljanje na Similianskih otokih je Phuket najbolj ugodno izhodišče. Potapljaške ladje se na oddaljene potapljaške lokacije odpravljajo za več dni. Tako je običajno povsod in tudi na Similianskih otokih je tako. Sem pa imel nekaj sreče med iskanjem informacij na internetu, saj sem našel potapljaško agencijo, ki ima potope organizirane drugače v primerjavi z drugimi. Potapljaška barka namreč ves čas pluje okoli Similianskih otokov, potapljače in potrebne zaloge hrane pa s hitrimi čolni dostavljajo vsak dan. Tako lahko vsak potapljač, seveda ob predhodni rezervaciji, ostane na ladji toliko dni, kot mu ustreza. Ta fleksibilnost se je v mojem primeru izkazala kot zelo dobrodošla, saj sem bil že na začetku zelo omejen s prostimi dnevi na Phuketu, dodatno pa sem zaradi že opisanih težav ob prihodu izgubil še dodaten dan. Priznati moram, da je organizacija, ki je v takšnih okoliščinah še toliko bolj pomembna, zelo dobro delovala. Včasih se je sicer zgodilo, da je bilo ob menjavi gostov na ladji nekoliko bolj tesno, toda na takšne reči se hitro pozabi. Še zlasti, če so potopi lepi. In na Similianskih otokih so ti zagotovo čudoviti. Similianski otoki se nahajajo na zahodni strani Phuketa v Andamanskem morju, ki je pravzaprav del Indijskega oceana. Otočje je granitnega izvora, zato je znano po čudovitih peščenih plažah, iznad katerih se poleg kokosovih palm dvigajo visoki granitni monoliti.

Koralni grebeni

Koralni grebeni okoli Similianskih otokov so zelo razgibani in raznoliki. Ponekod prevladujejo trde korale možganjače, okoli katerih se zelo rade zadržujejo papagajke. Te namreč s svojimi ostrimi kljuni strgajo po koralah. Zato so korale možganjače na nekaterih mestih poškodovane. Drugje spet prevladujejo rogovilaste korale. V njih se skriva mnogo življenja, vendar je potrebno kar nekaj potrpežljivosti. Včasih sem tako zadržal vdih, da z izdihanimi mehurji zraka ne bi splašil drobnih rib, ki se skrivajo v teh koralah. Ko sem z masko od blizu opazoval pisane koralne ribe, se je pred menoj odprl svet, ki ga večina potapljačev ob koralnem grebenu sploh ne opazi. V takšnih trenutkih se večkrat spomni na pregovor, ki pravi, da so najlepše podobe očem pogosto prikrite. Drobne koralne ribe so že po nekaj trenutkih priplavale iz skritih in temnih lukenj in opazovale obiskovalca. Nekatere so se celo zaletavale v mojo masko. Zgodilo pa se je, da sem enkrat popolnoma nepričakovano med koralnimi vejami opazil dva rakca. Bila sta velika komaj več kot centimeter. Za dobro fotografijo se je bilo potrebno kar precej potruditi, saj se jima je bilo s fotoaparatom zelo težko približati, hkrati pa sem moral paziti, da ne polomim krhkih koralnih vej. Zato sem v kompenzator plovnosti napihnil nekaj zraka iz jeklenke, da sem med fotografiranjem lebdel tik nad koralami, poleg tega pa sem tudi z dihanjem kompenziral svojo nevtralno plovnost. V takšnih okoliščinah je fotografiranje z makroobjektivi zelo zahtevno, saj že malenkosten premik pomeni neostro sliko ali pa ponesrečeno kompozicijo slike.

Med potopi sem našel tudi veliko anemon, v katerih so se skrivali plašni klovni. Imel pa sem to srečo, da sem po dolgem času spet našel anemono, ki je bila zaprta. Kadar se anemona zapre, še najbolj spominja na kakšen paradižnik, iz katerega švigajo plašni klovnčki, ki pa se potem spet hitro vrnejo nazaj in skrivajo med lovkami anemone. Tako je že od daleč opazna spodnja stran anemone, ki je lahko rumena, zelena, rdeča ali vijolična. Med drugimi koralnimi ribami sem največ pozornosti namenil kirurgom. To so zelo plašne ribe, ki imajo ob straneh pred repno plavutjo kot skalpel ostro rezilo, zaradi česar so tudi dobili takšno ime. Njihovo plavanje je povsem nepredvidljivo, zato je skoraj nemogoče narediti dobro fotografijo. Ker sem se jim na nekaterih potopih bolj posvečal kot običajno, mi je le uspelo narediti nekaj fotografij, ki so bile boljše od prej poslikanih. Ob koralnem grebenu pa niso vse ribe tako plašne. Kirnje po navadi lenobno počivajo na manj opaznih mestih in tudi fotografski blisk jih pogosto prav nič ne vznemiri. Podobno je z ustnačami. Predvsem orientalske črtaste ustnače zelo brezskrbno počivajo pod mizastim koralami ali pa nad možganjačami. Po navadi se povsem prepustijo vodnemu toku, ki jih nežno pozibava zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Ob koralnem grebenu pa plavajo tudi nekatere ribe, ki so zelo nenavadnih oblik. Med te zagotovo sodi napihovalka, ki ima zelo nehidrodinamično obliko. Kadar začuti nevarnost, se napihne z vodo, ko pa nevarnost mine, vodo spusti in pobegne.

Najlepši koralni grebeni na Similianskih otokih pa so zagotovo tisti, kjer prevladujejo mehke korale. Od nekaj metrov velikih pahljačastih gorgonij, ki se bohotijo v siju sončne svetlobe, ki v globine prodira skozi morsko gladino, pa do drugih pisanih mehkih koral, v zavetju katerih se pogosto zadržujejo velike jate drobnih steklenih ribic. Izdihani zračni mehurji zraka splašijo drobne ribe le za nekaj trenutkov, saj se jata takoj zatem formira enako, kot je bila pred tem. Včasih pa se jata kot čarobna zavesa nenadoma razpre. Po navadi se iz ozadja prikrade kakšna večja riba, kirnja ali ustnača, a drobne steklene ribe so spretnejše in se jim izmaknejo. Potem pa se čarobna zavesa ponovno zagrne. To je res čaroben svet, poln življenja in barv.