Vrnitev na Lembeh

Pred šestimi leti sem se en mesec potepal po Indoneziji in med drugim obiskal tudi Sulavesi. Tedaj sem odkrival lepote te dežele pod in nad vodno gladino. Velike težave z dvema fotoaparatoma, ki sta oba zatajila že takoj na začetku potovanja, pa so botrovale precej bolj siromašnemu fotografskemu materialu, kot sem si želel. Še zlasti to velja za podvodne fotografije. Poleg tega sem tedaj še uporabljal analogna filmska fotoaparata in zloglasno število 36 je predstavljalo le še dodatno omejitev. Zato sem že tedaj sklenil, da se bom na Lembeh vrnil z digitalnim fotoaparatom brž, ko bo to mogoče. A trajalo je malo dlje, kot sem to sprva načrtoval. Kanal Lembeh se nahaja na severovzhodu Sulavesija, dobro uro in pol vožnje od Manada in v svetovnem merilu velja za najbolj priljubljeno lokacijo tistih podvodnih fotografov, ki radi odkrivajo nenavaden svet na peščenem morskem dnu.

Vrnitev k rdeči korali

S prejšnjega potovanja mi v najlepšem spominu zagotovo ostaja potop, med katerim sem na rdeči gorgoniji našel dva rdeča pigmejska konjička in ju tudi uspešno fotografiral. Lokacijo sem si zaradi prvotnih težav s fotoaparatom zelo dobro zapomnil, saj čolna nismo zasidrali ob boji, kot je to običajno, temveč smo se vezali na drevo na skalnati obali, ki razprostira svojo krošnjo nad majhnim zalivom. Gorgonija se nahaja na globini 17 metrov in po šestih letih sem se znova znašel pred njo in jo občudoval. A konjičkov tokrat nisem našel, saj mi je potapljaški vodnik zaupal, da jih tu niso našli že nekaj let. Zato sem se v nadaljevanju potopa osredotočil na druge ribe, rake in kozice. In spet sem na tem potopu doživel izjemno veselje. Do sedaj sem namreč samo enkrat našel rumeno-modro mureno, ki se skriva v pesku in preži na svoj plen, njene fotografije pa še nisem imel v zbirki. Tokrat se mi je ponudila res neverjetna priložnost, saj sem jo našel v pesku nedaleč stran. Zelo zanimivo jo je bilo opazovati, ko je iskala svojo žrtev. Bolj, kot je to običajno, se je stegovala iz svoje luknje in skušala ujeti kakšno manjšo ribo. Pri tem je moje fotografiranje ni prav nič motilo. Je že bila očitno zelo lačna. Ker sem pričakoval, da sem morda lahko priča njenemu ulovu, sem se ob njej zadržal dlje časa, a njenega uspeha kljub temu nisem dočakal. Mojo pozornost je namreč čez čas v bližini vzbudil drug podvodni fotograf, ki je že dlje časa fotografiral na istem mestu, zato sem se mu pridružil. In navdušen sem takoj opazil, da ima še večjo srečo, kot sem jo imel sam. Iz iste luknje v pesku sta se za svojim plenom ozirali kar dve rumeno-modri mureni. To doživetje mi je bilo resnično podarjeno, zato se mu nisem odpovedal in sem nadaljeval s fotografiranjem, ko je zaključil moj predhodnik.