Volvo Ocean Race / 4. etapa

Četrta etapa se je začela 19. februarja s čudno odločitvijo regatnega odbora, ki je zaradi napovedanih neviht jadrnice, ki so zasnovane za najhujše, kar lahko narava “vrže vanje”, zadržal za dan več v pristanu, kakor tudi s smerjo, ki je floto šestih jadrnic usmerila proč od idealne smeri. Že dejstvo, da etape Volvo oceanskih regat v zadnjih letih posadke vodijo po morjih, ki jih jadralci vajenih oceanskih regat, redko ali nikoli ne vidijo, je zastrašujoče. Neugodnim razmeram pa se morajo prilagajati tudi organizatorji. Tako smo v drugi in tretji etapi bili priča farsi, ko je jadrnice v strahu pred somalijskimi pirati namesto v Združene arabske emirate, točneje v Abu Dhabi, kjer je bil uradni cilj etape, skrivaj pri Maldivih naložila na tovorno ladjo, ki jih je popeljala v ustje Perzijskega zaliva, le zaradi lepšega tam razložila, da so prejadrali v cilj. To so po štartu spet ponovili, kar pa sem opisal že v prejšnjem prispevku. Tokrat pa so v izogib hudo nemarnih razmer, ki vladajo v južnem Kitajskem morju, posadkam začrtali pot v smeri severovzhoda in Japonske in šele pozneje v smer jugovzhoda in Tasmanskega morja. Vmes so jih čakale še nepredvidljive razmere okoli ekvatorja, tako da je ta etapa zakrivila marsikateri sivi las med skiperji in navigatorji.

Prvih 700 milj (1.300 km) med Sanyo in prelivom Luzon, med Tajvanom in Filipini, bi moralo biti odločilnih, saj naj bi se posadke od tam usmerile proti jugu ali pa še podaljševale pot in iskale ugodnejše vetrove proti severu. Večina se je odločila za sever, a so se jadrnice tudi po nekaj skrajnejših odločitvah, ki pa so bile kratkotrajne, držale kar blizu skupaj. Nekaj časa je bila tudi Sandersonova posadka Team Sanya, ki jadra na jadrnici prejšnje generacije, na zavidljivih položajih. Jadrnice so se večkrat izmenjale v vodstvu tudi potem, ko so se vse usmerile proti jugu in cilju pred Aucklandom.

Tako taktično kot tudi vremensko je bila ta etapa ena najtežjih, a je bila tudi edina, v kateri so bile v cilju vse jadrnice, pa še to zelo skupaj. Posadke so pogoji – od hladnega Kitajskega morja, do monsunov nad in pod vročim ekvatorjem in vse do krepkih vetrov v zadnjih stotinah milj pred severnim otokom Nove Zelandije, kjer so imeli okoli 30 vozlov nasprotnega vetra in osemmetrske valove – izčrpali do skrajnih mej. V takšnih pogojih je bila skoraj tik pred ciljem žrtev prav vodeča jadrnica.

Etapo, na papirju dolgo 5.220 morskih milj (9.670 km), v resnici pa veliko daljšo, je tokrat končalo vseh šest jadrnic, čeprav še zdaleč ne brez okvar. Najtežje pa je nedvomno bilo francoski posadki Groupame z izkušenim Franckom Cammasom, ki je po trčenju v neznani plavajoči predmet v zadnjih miljah morala črpati vodo iz premčnih prekatov, a se je na srečo privlekla do jadralske Meke – Aucklanda, saj je pred tem imela dobrih sto milj prednosti. Da poškodba ni bila prav nedolžna, priča kratko sporočilo člana posadke, ki je zapisal: “Če se ne potopimo, bomo zmagali”. Groupami je bila to prva etapna zmaga in je Francoze postavila na drugo mesto po nekaj manj kot polovici celotne regate. Četrto etapo so prejadrali v 19 dnevih, 15 urah, 35 minutah in 54 sekundah. Dvanajst ur za njimi je bila pred Aucklandom ameriška Puma Ocean Racing, a le slabo uro pred vodečo v skupni razvrstitvi, špansko Telefonica. Še bolj je bil tesen boj za tretjo etapno stopničko, saj je domača novozelandska jadrnica Camper ciljno črto prejadrala le sekundo in pol za Španci. Dobre pol ure pozneje je bila v cilju Abu Dhabi Racing, 35 minut za njo pa še Sanya. Po štirih etapah in treh lokalnih regatah vodi Telefonica (121 točk), sledijo pa Groupama (103 točke), Camper ETNZ (98 točk), Puma Ocean Racing (78 točk), Abu Dhabi Racing (53 točk) in Team Sanya (22 točk).

Da so se pri načrtovanju te nepredvidljive etape ušteli tudi prireditelji, priča že podatek, da je bil štart naslednje 6.705 morskih milj (12.418 km) dolge etape med Aucklandom in Itajai v Braziliji že teden dni po cilju prejšnje, kar je dalo slutiti, da bo najbolj klasični del regate okoli sveta, ki jadralce vodi po divjih morjih južnega Pacifika mimo zloglasnega Rta Horn, spet zahteval žrtve oziroma okvare, kar se je žal tudi kmalu izkazalo za resnico. A o tem naslednjič.