Volvo Ocean Race 2008/2009
7. etapa: preko velike luže
Šesta in sedma etapa posadke vodita po dolgem in počez preko nam najbližjega oceana, Atlantika. Vse pa kaže, da se v »veliki luži«, kot oceanski jadralci radi poimenujejo Atlantik, najboljše znajde Brazilec Torben Grael, ki je z jadrnico Ericsson 4 dobil vse tri etape v tem oceanu, prvo, šesto in sedmo.
Ko smo morali v tisk, smo posadke tokratne Volvo regate zapustili, ko so prečile ekvator. Takrat sem zapisal, da bodo jadrnice, ko zaplujejo v pasatne vetrove nad ravnikom, do Bostona imele »konjske dirke«, a sem se uštel. Vodeča Telefonica blue, ki je prva prečila pasove »večnih bonac« in zajadrala s pasatnimi vetrovi, je kmalu zašla v območje šibkega vetra in tam počakala zasledovalce. To sta najboljše izkoristili posadki švedskih jadrnic Ericsson 3 in 4, ki sta Bekkingovo posadko prehiteli in 26. aprila po 4.900 prejadranih miljah (9.075 km) prvi prijadrali v Boston. Pred Bostonom je prireditelj označil velik pravokotnik, kjer se v tem času nahaja veliko število kitov, katerega so morale jadrnice zaobiti. To pa je vodečo posadko spravilo v položaj, da ni sama nadzorovala zasledovalcev, temveč so najbližje zasledovalke čakale na njihovo napako, kar se je obema švedskima jadrnicama tudi izšlo. V mestu, kjer se je Volvo regata prvič pojavila, je bil naslednji vrstni red: 1. Ericsson 4, 2. Ericsson 3, 3. Telefonica blue, 4. PUMA, 5. Telefonica black, 6. Delta Lloyd, 7. Green Dragon. Ericsson 4 je s tem povečala svojo prednost pred Telefonico blue na 11 točk. 9. maja so bile posadke ponovno na morju. Kot pred vsako etapo, so se tudi pred Bostonom pomerile za publiko in točke v tako imenovani »pristaniški regati« (In Port Race), v kateri je bila najspretnejša posadka Bouwe Bekkinga (Telefonica blue).
Sedma etapa
Spomin se mi vrača v leto 2002, ko sem si ogledal veličasten štart sedme etape Volvo regate 2001-2002 pred Annapolisom, ki ga ni moglo pokvariti niti sivo deževno vreme. Pol dneva za tem pa sem s švedsko posadko in tremi novinarskimi kolegi imel privilegij, da na jadrnici istega razreda (takrat VOR 60), le desetletje starejši, tudi sam okusim, kako izgleda življenje na takšni dirki. Noro, a veličastno! Takrat smo imeli pred seboj najprej 120 milj (222 km) zaliva Chesapeake, potem pa še dobrih 3.300 milj (6.110 km) Atlantika do francoskega La Rochella. Tokrat pa je bila sedma etapa precej skrajšana. Od Bostona do irskega Galwaya so imeli 2.550 morskih milj (3.876 km). Vendar se je Atlantik, navkljub ljubkovalnem imenu v jadralskem žargonu, že velikokrat izkazal kot najtežja etapa. V »veliki luži« je padlo že nič koliko 24-urnih rekordov. Posadki zelenega zmaja (Green Dragon) je ta etapa pomenila: pot domov. Morda je bila s tem povezana tudi misel skiperja Iana Walkerja, nekoč britanskega olimpijca v razredu 470, ko je pred štartom izjavil: »To bi lahko bile najtežje milje, kar smo jih doslej prejadrali.« Torben Grael pa je na zadnji predstavitvi posadk v Bostonu izjavil, da bi ta etapa lahko bila brutalna. Ob tem naj spomnim, da se je prav v Atlantiku med zadnjo VOR leta 2006 smrtno ponesrečil nizozemski jadralec Hans Horrevoets, Bouwe Bekkingova Movistar pa se je celo potopila.
»To je bila težka etapa,« je po prihodu v cilj povedal Torben Grael. V določenih fazah regate so bile v vodstvu skoraj vse posadke, kar šest od sedmih. Do vrat, ki jih je prireditelj postavil na točki, katere niso smeli preiti severnejše zaradi nevarnosti ledu, je bila njegova Ericsson 4 na tretjem mestu, med etapo pa so se znašli tudi na petem mestu. »Da smo prišli prvi v cilj, smo morali krepko garati. Trpela je posadka in barka. Veliko smo tvegali. Zato smo srečni, da smo prišli do sem v enem kosu,« je v cilju povedal Torben Grael, ki je sedmo etapo prejadral v pičlih sedmih dneh, sedmih urah in štiriintridesetih minutah. PUMA je bila v cilju poldrugo uro za njimi, posadki Iana Walkerja je uspelo na noge dvigniti domačo publiko s tretjim mestom, le dobrih enajst minut za PUMO in prav toliko pred Telefonico blue. Uro za slednjo je bila pred zeleno deželo Delta Lloyd. Le tri ure in pet minut za zmagovalci je bila v cilju šestouvrščena Telefonica black, zadnja pa je bila tokrat Ericsson 3.
Sedem posadk bo 6. junija krenilo v osmo etapo, preko Škotske do Göteborga (950 Nm / 1.760 km), od tam pa še dve tako imenovani »šprint« etapi, 525 milj (972 km) do Stockholma in 400 milj (740 km) dolga finalna, deveta etapa do St. Peterburga, kjer bo 27. junija padla zavesa velike jadralske predstave, imenovane Volvo Ocean Race 2008-2009.
Vrstni red pred osmo etapo je: 1. Ericsson 4 (92 točk), 2. Telefonica blue (77,5), 3. PUMA Ocean Racing (76), 4. Ericsson 3 (60), 5. Green Dragon (52), 6. Telefonica black (36), 7. Delta Lloyd 29,5) in 8. Team Russia (10,5 – odstopila po 3. etapi).