Volvo Ocean Race 2008-2009
Rusi odhajajo
Vse kaže, da globalna gospodarska kriza že klesti tudi v športu. Zaradi finančnih težav se iz regate začasno umika ruska posadka jadrnice Kosatka, ki ji poveljuje naš znanec Andreas Hanakamp, finančne težave pa imajo tudi v nizozemski posadki Delta Lloyd.
Druga etapa: Cape Town – Cochin (4.450 milj / 8.241 km)
»Etapa v neznano,« so največkrat zapisali v blogih osmih posadk, ki tekmujejo v tokratni regati. Prvič v zgodovini regate, ki sega v leto 1973, je ta najzahtevnejša regata za posadke usmerjena proti Daljnemu vzhodu, iz Južne Afrike v Indijo, Malezijo in Kitajsko. V morja, ki so večini oceanskih posadk povsem neznana, skozi vode somalijskega in malezijskega piratstva, ponovno prečenje ravnika v Indijskem oceanu, jadranje skozi Malaško ožino ter jadranje po nepredvidljivem Kitajskem morju. Tja je pot začrtal marketinški sektor lastnika regate, Volvo. Zato so tudi kupili regato od pobudnika in prvega pokrovitelja – pivovarne Whitbread – ki je regato po bolj ali manj ustaljenih poteh skozi tri svetovne oceane načrtoval od leta 1973 do 1998. Volvo je že kmalu po prevzemu vajeti v svoje roke začel regato usmerjati proti novim destinacijam, krajem ali celinam, kjer je imel svoje poslovne interese. Tokrat so svojo veliko promocijsko akcijo usmerili proti Daljnemu vzhodu. Tako je že druga etapa regate posadke soočila s povsem drugačnimi izzivi, kot so jih bili vajeni dotlej, ko so se na tovrstnih regatah od Rta dobrega upanja zapodili južno, do ali tudi preko vseh razumnih mej, čim bolj južno v Indijski ocean, kjer so iskali najkrajšo pot v najbolj divjih pogojih za jadranje. Tokrat pa so prvič usmerjeni proti Aziji, v mesto Cochin na južnem delu Indije. Seveda je bilo za pričakovati, da se bo flota najprej usmerila proti jugu in šele nekje pod Indijskim polotokom krenila proti severu. Tako bi se tudi ognili množici ribiških flot, večji del majhnih in neoznačenih ribiških ladjic, ki ob vzhodni Afriki predstavljajo veliko tveganje za te hitre jadrnice. Prireditelj jim je postavil “vrata” južno od Mauritiusa, kjer morajo biti vzhodno od 58°, kar jih oddalji od nevarnih piratskih predelov. Ko so krenili v novo pustolovščino, je večina navigatorjev bila še presneto zaskrbljena, saj, razen za prve dni, niso imeli pravih dolgoročnih strategij. Prvi cilj je bil le čim hitreje priti do vrat, pobrati nekaj bonus točk in sproti krojiti taktiko za pot do južnega dela Indijskega polotoka. Ali je avstrijski skiper ruske jadrnice Kosatka pred štartom druge etape že slutil finančno stisko lastnika jadrnice Rossia, Olega Zherebtsova, ko se je na zadnji predstavitvi posadk pred odhodom iz Cape Towna lokalnim gostiteljem zahvalil in zatem spodbudil vse posadke, da se čim prej odpravijo na vodo, z besedami: »V ta kraj nikoli ne pridemo za dovolj časa, a vendar poženimo konje v dir. Tu smo zaradi dirke, zatorej krenimo v dirko.«