Vogalonga

Občutek, da si eden od tisočih veslačev sredi kulturne meke stare Evrope, obdan s pisano množico plovil vseh narodnosti Evrope in poslušaš poleg domače italijanščine še čebljanje Francozov, Špancev, bolj tihih Angležev in Nemcev, glasnih Američank in Madžarov, opazil pa sem tudi avtomobilske registracije z naloženimi čolni, ki so prišli od tako daleč, kot je recimo Ukrajina, Latvija in celo Irska, je milo rečeno – fantastičen; še toliko bolj, ker gre za Benetke. Da se pomaga temu staremu mestu, ki ga počasi zob časa že grize. Vsi omenjeni ljudje smo se na nedeljsko jutro zbrali v Benetkah zaradi ene same preproste besede, to je Vogalonga.

Zgodba o Vogalongi se je začela, ko je skupina prijateljev izvedla interno veslaško regato na dan svetega Martina leta 1974. V tistem času se je ves svet odprtih rok množično obračal proti motornim čolnom, tudi v beneški laguni, čeprav je bila znana kot meka veslanja in ribarjenja a la mano – »na roke«. In ne samo ribarjenje. Ker so Benečani ponosni na to, da so bolj sinovi morja, kot kopnih ulic, se menda vedno prepozna pravi domačin po počasni hoji skozi ulice mesta. In tudi to je zanimivo v zvezi z veslanjem, da so svobodnjaki v času srednjeveške Beneške republike, ki so naredili kakšnega od resnih prekrškov, napako lahko odplačali na neobičajen način; če so bili na kopnem hitrejši, kot ekipa veslačev v čolnu, so bili oproščeni. A slednji so bili poraženi bolj redko. In zakaj si bil recimo lahko že kaznovan? Ena izmed smrtnih kazni je bila tudi za to, če si na otočkih mest v laguni posekal drevo.

A konec 20. stoletja je bilo samo še nekaj ljudi zainteresiranih za veslanje v starem beneškem slogu veslanja, to je odrivanje vesel naprej in stran (od veslača). In vse je kazalo, da bodo »motornjaki« in novitete povozile stara znanja. Zato prej omenjena skupina prijateljev ni bila pravi krivec za Vogalongo, ampak v resnici bolj Lauro Bergamo, takratni urednik časopisa Il Gazzettino, Toni Rosa Salva, v jadralskem svetu znan kot prava legenda, in Guiseppe Rosa Salva, znan kot velik borec za zaščito tistih pravih, originalnih in starih Benetk. Tako je šele preko teh oseb prišlo do pobude organizacije netekmovalne regate, na katero so povabili amaterje in vse tiste, ki so že dolgo veslali, naj se pridružijo tej posebni veslaški akciji, kot v protest proti spremembam režima plovbe v Benetkah in uničujočemu delovanju valov na temelje mesta in še zlasti za ohranjanje starih znanj veslanja in tradicij. Športna regata kot odprt protest proti novotarijam.

Letos mi je bilo tako že vse bližje. Lani, ko sem prvič v življenju sodeloval na dogodku, kjer je veslalo tako veliko ljudi, sem bil precej vznesen. Energija mase, zanimiva plovila, komentarji in pogovori. Naneslo je tudi, da sem se za kratek čas pridružil svetovno znanemu inštruktorju veslanja z morskim kajakom Angležu Nigelu Fosterju in njegovi ženi, tudi inštruktorici Kristin, Američanki iz Seattla. Obadva živita samo od in samo za veslanje. Še večja junakinja, kot omenjeni par, pa je nedvomno Karin Darke, ki je v dvojcu z Italijanom Giorgiom tudi odveslala Vogalongo. In kaj je tako posebnega na tej Škotinji? Med plezanjem nekaj let nazaj se je močno poškodovala. Od takrat je paraplegik, a vseeno je s svojimi močmi prehodila zimsko Grenlandijo, splezala steno El Capitana in s svojim novim partnerjem (!) in svetovno znanim alpinistom Andy Kirkpatrickom odveslala letošnjo zimo okoli celotne Patagonije.

Jasno. Vogalonga ni tekmovanje, ampak manifestacija za ohranitev beneške lagune in plovil na vesla. In to ji da prav poseben čar in udeležencem še dodatno veselje, da vložijo svoj trud v to plemenito idejo.