Victor Hugo

Morda se zdi na prvi pogled nenavadno, da od maršala Marmonta, čigar spomine smo opisali v prejšnji številki Vala, skočimo kar do Victorja Hugoja, toda dejstvo je, da je 19. stoletje zares nenavadno. Najprej sploh ni trajalo sto let, ampak na svoj način vsaj petindvajset let več, saj popolno sliko tega obdobja dobimo le, če upoštevamo tudi leta od francoske revolucije dalje ter čas do prve svetovne vojne. Poleg tega je to stoletje, kljub vzponu ZDA v veliko silo, čas izrazite prevlade Evrope. Preseganje fevdalnega sistema s francosko revolucijo, nastanek nacionalnih držav, širitev in utrjevanje kolonialnih imperijev in močna industrijska revolucija s številnimi izumi so zmanjšali naš planet in razmahnili našo domišljijo. Človekova vera v lastne sposobnosti in moč je postala brezmejna, ponos nad doseženim pa se je odražal v njegovem obnašanju in drznih načrtih za prihodnost.

Morje je v človekovem življenju in umetnosti še vedno igralo veliko vlogo. Še vedno je bilo nevarno in neznano, a človek je zdaj izdeloval precej večje ladje, v katerih je ropotalo novo, ognjeno srce parnega stroja in ki so ustvarile iluzijo, da je tudi brezmejne oceane mogoče dokončno ukrotiti. V literaturi, povezani z morjem, je prišlo do značilnega premika: pisatelje je še naprej privlačila skrivnostna romantika morske širjave, saj so v stiku z njo lahko učinkovito obdelovali usodna vprašanja človekovega bivanja, a okvir zgodb in simbolika nista bila več omejena samo na filozofsko fantazijski svet Guliverja in Robinzona. Zdaj spremljamo dogajanje v konkretnem podpalubju, zdaj nas pisec postavi v sredino boja s parnim strojem, v spor s kapitanom, z njim se udeležimo lova na kite. S tehničnimi možnostmi, ki jih je ustvarila industrijska revolucija, pa sežemo tudi v prihodnost. Resničnost je zdaj bolj osupljiva kot pokrajine pisateljeve domišljije.

Vrsto pomembnih pisateljev iz 19. stoletja, katerih prozna dela so na takšen ali drugačen način povezana z morjem, začenjata Victor Hugo in Edgar Alan Poe, potem pa jima sledijo Herman Melville, Jules Verne in Robert Louis Stevenson. V 20. stoletje sežejo Pierre Loti, Mark Twain, Joseph Conrad, Rudyard Kipling, Stephen Crane in Jack London.

Victor Hugo je napisal roman “Pomorščaki” v spomin na ribiče z otočka Guernsey v britanskih Kanalskih otokih, na katerem je preživel del pregnanstva. Roman je njegovo pozno delo, objavljeno leta 1866, pisec pa ga v uvodu opredeli takole:

»Vera, družba in narava so tri področja boja človeškega duha. Ta tri področja so obenem tudi tri njegove potrebe: treba je verovati, od tod tempelj; treba je ustvarjati, od tod mesto; treba je živeti, od tod plug in ladja. A te tri rešitve vsebujejo tri vojne. Iz vseh treh izvira skrivnostna težava življenja. Človek naleti na ovire v obliki praznoverja, v obliki predsodkov in v obliki naravnih elementov. Teži nas trojna sila: sila dogem, zakonov in stvari. V “Notredamskem zvonarju” sem pokazal na prvo, v “Nesrečnikih” na drugo, v “Pomorščakih” pa na tretjo silo.«

Glavni junak, samotarski ribič Gilliatt, je spreten rokodelec dobrega srca in predvsem izvrsten mornar, a ljudje ga imajo za sumljivega posebneža, ker sanjari po svoje in se pogovarja z morjem, kamni in nočjo. Nekateri celo menijo, da je kambion, otrok ženske in hudiča.

Lethierre je otoški veljak in izkušen pomorščak ter lastnik barke Durande, v katero je zagledan prav tako kot v svojo nečakinjo, ljubko Déruchette. Ta deklič pa je tisto bitje, ki vname v Gilliatu neugasljivo, usodno ljubezen.