Veslanje kmalu ne bo več zastonj

Veslanje kmalu ne bo več zastonj

AVTOR Marin Medak
FOTO Peter Koren in Gregor Zadravec

V zadnjem letu smo bili priča začetku večjih regulacij veslaških športov v Sloveniji. Na udaru smo kajakaši, kanuisti in stoječi veslači (suparji).

Začelo se je lani poleti, ko so se sredi sezone na ministrstvu za infrastrukturo odločili, da bodo začeli uveljavljati 13 let stari zakon o plovbi po celinskih vodah, po katerem morajo gospodarski subjekti, ki opravljajo dejavnost s kajaki, supi in kanuji, slednje pripeljati na luško kapitanijo (Koper, Izola, Piran) ali pa inšpektorja poklicati na teren, kjer bi pooblaščena oseba pregledala opremo in odločila, če je rekvizit primeren za plovbo. Vsaka registracija stane 30 evrov.

Tudi če izpustimo dejstvo, da je inšpektor začel uveljavljati zakon sredi največje sezone, ne pa recimo pozimi, ko ni turistov in je čas za pripravo takšnih zadev, se še vedno poraja vprašanje, zakaj je potrebna registracija športnih rekvizitov, kot so kajaki, kanuji in supi. Luški inšpektorji se spoznajo na barke, za kajake in supe pa dvomim, da so usposobljeni. Da ta ukrep argumentirajo z večjo varnostjo, je še večji absurd. Nesreče na vodi se ne dogajajo zaradi slabih rekvizitov, temveč se zgodijo zaradi neočiščenih bregov rek, ko se veslač zagozdi vanje, zaradi neznanja in spleta nesrečnih naključij.

V zadnjem mesecu sta največ prahu dvignila na novo sprejeti odlok o plovbnem režimu v Bohinju in osnutek plovbnega režima na Bledu. Glavni temi v novem bohinjskem odloku, ki se dotikata rekreacijske vadbe na jezeru, predstavljajo vstopno-izstopne točke, na katerih je dovoljeno s športnim rekvizitom vstopiti na jezero, in zaračunavanje pristojbine za njihovo uporabo. Jasnih argumentov s strani občinskega sveta, župana ali občinske uprave, zakaj želijo zaračunavati uporabo jezera v rekreacijske namene, ni bilo. Pravijo, da želijo s tem na jezeru narediti red. Na kakšen način pobiranje pristojbine omogoča red, ne vem. Največ nereda na jezeru za vse rekreacijske veslače in obiskovalce tega lepega alpskega bisera predstavljajo neurejene razmere za parkiranje. Določitev vstopno-izstopnih mest dodatno omejuje, kje lahko veslači parkiramo, kar bo povzročilo še večjo koncentracijo gneče na teh točkah. Ko so odlok sprejemali, je ena izmed občinskih svetnic predlagala, da naj se naredi analiza, koliko vstopno-izstopnih mest je dejansko potrebnih, predlagala pa je tudi, da naj se preveri dejansko stanje na terenu. Sklep sveta je bil, da v trenutnem terminskem planu predlagana analiza ni izvedljiva, kar še dodatno utemeljuje sume, da so odlok sprejemali ljudje, ki se ne spoznajo na tematiko in nimajo niti toliko spoštovanja do državljanov, da bi se o njej pozanimali in sprejemali odloke, ki bi bili smiselni.

Tudi vidik varnosti, ki jo navajajo v sprejetem odloku, je brezsmiseln. Veslanje na jezerih je izjemno varno za vse veslače, tudi za začetnike. Če bi si Bohinjci zares želeli povečati varnost, bi morali usposobiti reševalce na vodi, kar seveda ni smotrno. Še večji absurd je dejstvo, da plovbni režim ne velja za jadralne deskarje in kajtarje.

Lani je bilo v Bohinju zelo uspešno evropsko kajakaško prvenstvo, jezero pa že nekaj let za trening uporabljajo tudi tuje reprezentance. Samo Novozelandci so lani v Bohinju pustili 100 tisoč evrov. Za veslaške in kajakaške treninge so nujno potrebne proga in boje, ki označujejo razdalje. Sprva so na občini hoteli prepovedati progo, kar bi dobesedno ubilo kajakaški turizem. Na srečo so se nato spametovali, a s figo v žepu. Z odlokom je med drugim določeno, da lahko na jezeru plujejo barke, izjemo pa predstavlja tudi javni prevoz (občinske turistične ladjice) z električnim motorjem 1 kW ali manj. To je občutno premalo za veslaške in kajakaške treninge. Glede na to, da je v odloku tudi člen, ki specificira, da je možno izjemoma, torej za organizacijo treningov, prireditev in dogodkov, imeti tudi močnejši električni motor, za kar je potrebno oddati vlogo, je jasno, da sedaj občinska uprava drži v šahu klube in zveze, ki želijo trenirati v Bohinju, saj za spremljevalni trenerski čoln, ki je nujen, potrebujejo njihovo dovoljenje.

Na začetno negodovanje rekreacijskih veslačev se je župan odzval s kolumno, v kateri je med drugim zapisal, da bodo zbrana sredstva namensko vračali v ureditev pristanišč in vstopno-izstopnih mest. Najprej naj bi prišlo na vrsto pristanišče Pod Skalco, v katerem bodo omogočili privezovanje čolnov. Omenjeno pristanišče uporabljata občinski turistični ladjici, kajakov, supov in kanujev pa se ne privezuje na pomole. Ne zdi se mi sprejemljivo, da bi rekreativci plačevali za ureditev infrastrukture in prispevali k občinski pridobitni dejavnosti. Pa tudi če bi sprejeli razlago, da želijo iz teh dajatev urediti pomole za veslače (ki so nepotrebni in nesmotrni), ni logično, da bi za njih začeli zaračunavati vnaprej. Glede na vse omejitve, ki v Bohinju veljajo zaradi Triglavskega narodnega parka, me ne bi čudilo, če bi preteklo veliko let, preden bi, če sploh, pridobili vsa dovoljenja za izgradnjo te infrastrukture.

V nedeljo 21. februarja se nas je več kot 100 zbralo v Bohinju na protestu zoper zaračunavanje za veslanje in za prost dostop do javnega dobrega. Ideja o shodu je nastala spontano v skupini na Facebooku in se nato razširila. Namen mirnega shoda je bil, da se kajakaši, suparji in veslači dobimo na skupnem kraju, izmenjamo predloge, ideje in pobude za naprej, pa tudi, da se uskladimo in predebatiramo mehanizme, prek katerih bomo nadaljevali proteste in pritiske na občino ter širše.

Problem je v tem, da občine v svojih naravnih danostih vidijo zgolj neposredni zaslužek, ne pa tudi priložnosti, da pripravijo ponudbo in s tem zaslužijo še več. Bohinj je edini, ki je že uzakonil veslaško takso, tudi na Bledu pa je v proceduri odlok, ki jo prav tako predvideva. Za dan veslanja naj bi odšteli kar neverjetnih 25 evrov! Na Cerkniškem jezeru so prav tako že sprejeli odlok, ki omogoča zaračunavanje rekreacije, a še niso sprejeli cenika. Protestirali smo proti takšnim samovoljnim odločitvam županov in občinskih svetnikov, ki izbirajo linijo najmanjšega odpora in želijo polniti občinske proračune z zaračunavanjem rekreacije na prostem. Če bi sledili takšni logiki, bi kmalu morali plačevati še za hojo po hribih, kopanje v rekah in tek v naravi, česar seveda ne smemo dovoliti!