Velike Pomorske bitke

Prava bitka za Atlantik se je začela jeseni leta 1940. Nemci so po zmagi nad Francijo poleti prišli do pristanišč na francoski atlantski obali (glavna so bila Brest, Lorient in La Rochelle) ter v njih zgradili bunkerje in skladišča za podmornice in bivališča za posadke. Že prvi meseci so prinesli Nemcem velike uspehe, saj so do konca oktobra 1940 potopili več kot 270 zavezniških trgovskih ladij. Nemci so temu obdobju rekli »srečni čas«, ker so svoje zmage plačali z majhnimi izgubami. Zavezniki namreč še niso imeli dovolj zaščitnih ladij, letalsko izvidništvo je bilo slabo in taktika konvojev v povojih.

Za prvo obdobje je značilna bitka za konvoj SC-7 od 16. do 19. oktobra 1940. Iz Sydneyja v Novi Škotski je 5. oktobra proti Angliji odplulo 36 tovornih ladij v spremstvu dveh majhnih vojnih ladij. Prvi dnevi plovbe so minili mirno, težave pa so se začele, ko so ladje prišle do »zahodnih dostopov« (angl. »Western Approaches«). S tem nazivom so zavezniki označili območje Atlantika, ki ga je na zahodu omejevala zemljepisna dolžina Islandije, na vzhodu pa britansko otočje. Čezenj je šel skoraj ves oceanski ladijski tovor, namenjen v angleška pristanišča in tu so Nemci napadali najhuje. Tudi tokrat je bilo tako. 17. oktobra so glavnino konvoja opazili nemški podmorničarji, med katerimi so bili trije največji asi, Endrass, Kretschmer in Schepke. Podmornice so po taktičnih pravilih volčjega krdela napadale 18. in 19. oktobra. Prebile so se skozi šibko obrambo in potopile 20 ladij, čeprav je napad deloma potekal neurejeno in celo kaotično. To ni bilo presenetljivo, saj je šlo šele za četrti nemški napad volčjega krdela, toda Nemci po drugi strani niso izgubili nobene podmornice.

Izid bitke je predstavljal boleč zavezniški poraz, takšen pa je bil, ker v prvem obdobju zaščita konvoja ni bila zadostna in letalske zaščite skoraj ni bilo, posebej pa je treba poudariti, da tudi sistem konvojev še ni bil dovolj izdelan. Mnogi kapitani tovornih ladij so se konvojem upirali, ker so bili prepričani, da imajo sami, s samostojno plovbo, več možnosti, da pridejo srečno čez Atlantik. Izkušnje so pokazale, da to ni bilo točno. Strogo vodeni konvoji z varovanjem so se kljub izgubam izkazali za najboljšo rešitev. …

Več si lahko preberete v Valu št. 194.