Vasja Cimerman
Intervju
Pomorec, potapljač, jadralec, profesor, podvodni lovec, človek žaba, vojak, predavatelj mornarskih veščin in športnik. Človek z morja ali, boljše in preprosto rečeno, morski volk.
V starih knjigah smo nekoč prebirali zgodbe o neustrašnih kapitanih, junakih z morskih gladin, pa tudi obiskovalcih in raziskovalcih morskih globin. Kar nekaj filmov nas je zasanjalo in zapeljalo v tiste čase in tiste vode. Kaj vse bi dali, da bi srečali te morske junake, izkušene in neustrašne kapitane, kot morske volkove opisujejo moderni slovarji. Marsikdo misli, da so to le junaki iz davne preteklosti ali le junaki iz filmov in knjig. Pa temu seveda ni tako. Vasja Cimerman, Mariborčan, je pri svojih triinšestdesetih zagotovo dokaz za to. Ljudje, ki ga poznajo, menijo, da je morski volk današnjih dni.
Od kod Mariborčanu takšna privrženost morju?
Prvi, ki mi je o morju govoril in pripovedoval, je bil moj stari oče, ki je služil mornarico še v stari Jugoslaviji. Takrat je vojaški rok v mornarici trajal pet let, njegovo pripovedovanje o tem pa se mi je živo vtisnilo v spomin. Tudi kot otrok sem veliko prebiral, še najrajši pa knjige, povezane z morjem. Jules Verne in Jack London sta burila mojo otroško domišljijo. S starši smo vsako leto letovali na morju, poleg tega pa je moja teta živela v Portorožu, tako da sem bil praktično celo poletje na morju. Samostojno sem kot fantič počitnikoval v Punatu in tam cele dneve lovil ribe. Ribaril sem tako zavzeto, da sem lovil tudi v največji vročini in tako dobil hude opekline, ki jih sprva sploh nisem čutil. Pozneje pač (smeh).
Kdaj pa vas je morje dokončno pritegnilo?
Pri 14 letih sem se vpisal v Srednjo tehniško mornariško šolo v Pulju. Bili smo še fantiči, a tudi zelo samostojni. Sami smo si likali in šivali mornariške uniforme. Na te čase nimam prav prijetnih spominov, saj je bilo težko. Nekako prehitro smo odrasli. No, kadetske čajanke so mi bile že všeč. Tja so prihajala prikupna dekleta, a smo se vsi skupaj le milo gledali, saj fantje nismo znali plesati. V prostem času pa smo zahajali tudi na korzo. Da bi lažje prenašal vojaški režim, sem v prostem času veliko veslal in tudi jadral. Jadrali smo s težkimi, lesenimi čolni, ki so bili prirejeni tako, da je bilo z njimi mogoče tudi jadrati. Imenovali smo jih »šljupke«. Takrat sem se tudi prvič včlanil v jadralni klub.
Po šoli pa na ladjo?
Da, da. Najprej na rušilce, patruljne čolne, pa minolovce. Bil sem na veliko ladjah. Takrat sem se začel resno ukvarjati tudi s potapljanjem.
Službeno ali kako?
“Potapljal sem se službeno, ker pa me je podvodni svet povsem prevzel, sem se vedno bolj potapljal tudi v svojem prostem času. Tako, ljubiteljsko. Svet pod morsko gladino je zame še danes nekaj čudežnega, privlačnega. Na kopnem je svet seveda lep, a pod vodo se mi še vedno odpirajo nove in nove dimenzije tamkajšnje lepote. Kar precej sem bil pod vodo.”
Na kopnem, na vodi, pod vodo. To me spominja na človeka žabo. To ste bili, mar ne?
No, bil sem podvodni diverzant oziroma specialist za podvodna orožja in mine.
Povejte kaj o tem, saj o teh ljudeh namreč vemo zelo malo.
Saj ni kaj veliko povedati. To delo zahteva veliko urjenja, izredno psihofizično kondicijo in odličen občutek za podvodno orientacijo. Vsakodnevno smo morali biti pripravljeni na ekstremne pogoje. Bili smo neopazni, brez mehurčkov. Poudariti moram, da smo se urili in delovali le v obrambne namene.
Ta znanja so vam zagotovo koristila tudi drugače?
Te veščine so mi še najbolj koristile pri reševanju in intervencijah pri morskih in rečnih nesrečah. Skoraj ni minil mesec, da ni bilo kakšne podvodne intervencije. Čeprav so v vseh lukah imeli zaposlene tudi potapljače, je dostikrat bilo delo za njih prezahtevno, pa so poklicali mene. Velikokrat sem tudi na klic policije ali kapitanije sodeloval pri reševanju v raznih nesrečah. Največkrat so se ponesrečili ribiči, ki so lovili z dinamitom. Kar nekajkrat pa se je zgodilo, da so se avtomobili prevrnili v morje ali v Neretvo. To je bilo zame žalostno in naporno delo. Nesreče na morju se skoraj praviloma zgodijo v slabem in težkem vremenu. No, tudi to je del življenja na morju.
Ste se tudi ljubiteljsko največ potapljali v Dalmaciji?
Da, v Dalmaciji sem živel polnih 25 let. Čeprav sem imel možnosti potapljanja tudi drugje, sem prednost vedno dajal Jadranu. Če sem povsem iskren, verjetno zato, ker ga dobro poznam in ga tudi dojemam kot svoj dom. Mislim, da ni otoka ali otočka na Jadranu, kjer se nisem potapljal. Seveda pa imajo svoj čar tudi druga morja. Potapljačem, ki ne lovijo rib, predlagam potop v očarljivo Rdeče morje.
Se še vedno veliko potapljate?
O, ja, kar veliko. Poletje preživim ob morju, na njem ali v njem. S prijatelji, z družino ali pa kar sam. Sicer pa se potapljam le še na dah, saj sem že pred leti akvalunge podaril prijatelju iz Ploč. Potapljanje z akvalungami me ne zanima več. Na dah se potapljam do 20 metrov, čez čas, ko sem v polni formi, pa tudi do 30 metrov. Nekatere ribe so na žalost le še tam. No, bil sem tudi inštruktor potapljanja.
Je velika razlika med takratnim in današnjim potapljanjem?
Gledano na splošno, je. Prva razlika je v tehnični dovršenosti opreme in večjem poudarku na varnosti potopov. Druga razlika pa je v tem, kakšno je morje danes pod vodno gladino. Takrat so bili časi, ko še ni bilo tako množičnega turizma, ni bilo divjanja gliserjev in tudi potapljalo se je z drugačno strastjo. Pionirsko in s spoštovanjem. Ni bilo prevelikega izlova rib. Morje je bilo kristalno čisto in polno prekrasnih rib, ki pred človekom niso bežale. Bilo jih je velik užitek gledati. Žal danes ni več tako. Menim, da je morje z moderno potapljaško tehniko postalo preveč dostopno in zlorabljeno.
Ste brez težke potapljaške opreme pri svojih potopih prikrajšani?
Ne, sploh ne. V morske globine se kljub svojim letom sprehodim z lahkoto. Sicer pa današnja oprema sploh ni težka. Razlika med mojim današnjim potapljanjem na dah – kot se strokovno reče »v apneji« – in med avtonomnim potapljanjem z akvalungami je samo v globini, do katere se lahko potopiš. Mene ekstremne globine ne privlačijo več, saj tovrstnega dokazovanja ne potrebujem. Kaj drugega pa me v globinah ne pritegne. Pod 40 metri tudi barv ni več. Sploh pa sem se posvetil podvodnemu ribolovu, kjer je potapljaška oprema prepovedana. Žal pa tega ne upoštevajo vsi.
Radi lovite?
Lovim in to že dolgo. Pravzaprav ne vem, ali sem se začel potapljati zaradi ribolova ali zaradi potapljanja. Nikoli nisem lovil pretirano ali za prodajo. Danes lovim izključno le za svojo prehrano na barki. Lovim predvsem s puško, ko pa plujem, vlečem panolo. Rad lovim, vendar se lotevam le večjih rib, pa še to takrat, ko zagotovo vem, da ribe ne bom le ranil. Žal se tudi pri podvodnem ribolovu vidi človekovo poseganje v naravo. Opažam namreč, da vedno več lovcev ribe lovi kar vsepovprek. Lovijo premajhne ribe in jih velikokrat zaradi neznanja le ranijo in pustijo. Nasploh se zadnje čase lovi bolj za zabavo in trofeje. Menim, da bi bilo nujno mlade potapljače ob tehnikah potapljanja čim več naučiti o kodeksu lova.
Povejte kakšen ulov, ki bi vam ga zavidali.
Povedal sem že, da lovim predvsem za lastno prehrano. Namenoma sem zelo redko kdaj ulovil ekstremno veliko ribo. Moja meja je bila in je do 5 kilogramov. Nekatere ribe so v luknjah in je težko oceniti njihovo velikost. Tako sem že ulovil 17 kg težkega ugorja, v Pomeni na Mljetu pa 24 kg težko kirnjo. Na pomolu sem jo razdelil med druge barke, z dogovorom, da na vsaki barki svoj del pripravimo vsak po svoje, vendar za skupno večerjo. Bilo je prav zanimivo in tudi zabavno, kako smo Italijani, Nemci, Kanadčani in mi pripravili skupno večerjo. Ob odličnem vinu, seveda.
Imate svojo barko?
Za razliko od svojih kolegov sem kupil barko prej kot avtomobil. In to kar nekaj let prej. Najprej sem imel čoln – pasaro, s katerim smo se odpravljali na prve družinske izlete, kjer sem se tudi potapljal. Pozneje sem uspel privarčevati za gliser, toda kar hitro sem ugotovil, da to ni prava stvar zame. Leta 1982 sem se odločil za jadrnico. Kupil sem trup, vse drugo pa sem naredil sam. Prednost takšnega načina opremljanja barke je v tem, da si jo narediš po svoji »meri« in po svojem okusu. Jadrnici je ime Ona, dolga pa je šest metrov.
Imate to jadrnico še danes?
Seveda, saj mi povsem ustreza. Z leti sem jo uredil in opremil, tako da ima vse, kar imajo velike. Tako dolgo sem vztrajal na mali barki, ker sem videl kup prednosti male barke pred veliko. Predvsem pa je to večji neposredni stik z morjem. Kdor je to poskusil, dobro ve, kaj mislim. Resnici na ljubo pa moram povedati, da po svojem 60. rojstnem dnevu vse bolj razmišljam o zamenjavi barke za malce večjo. Leta pač naredijo svoje in malo več pripomočkov in komoditete bi se prav prileglo. No, moram povedati, da se meni samo jadranje niti ne zdi tako zelo pomembno. Danes je jadranje postalo moderno. Mnogi odhajajo na jadranje za teden dni in v tem času želijo prejadrati čim več. Ob tem pa preprosto »nimajo časa« doživeti morja, vetra in narave v pravem pomenu. Sam danes jadram, se potapljam, recimo raje, da živim in uživam na morju predvsem veliko bolj sproščeno. Jadranje je zame najlepši in najbolj naraven način, da pridem v mir in tišino, v svoje skrite kotičke.
Kje pa so vaši skriti kotički?
Nekoč, ko sem bil časovno omejen, sta to bila predvsem Mljet in Vis. Sedaj pa vsako leto prejadram skoraj vse Jadransko morje. V zadnjih letih sem »odkril« otok Cres, predvsem njegovo vzhodno obalo, ki je zaradi konfiguracije terena še vedno precej neokrnjena. Premuda je moja obvezna postojanka, bogata z ribo. Škarda je izredno lep otok s prekrasnim podvodjem. Na zunanji strani Dolgega otoka imam tri svoje postojanke, Kornati so tako obljudeni, da jih po navadi kar preskočim. Žirje objadram že zaradi spominov. Pred leti sem rad sidral v Tratinski in obeh Stupicah, ki pa so sedaj preveč obljudene. Na Šolti obiščem prijatelja, ki ima v uvali Poganica krasen vikend. Uredil si ga je iz pastirske hiške. Tam je vedno živahno, saj ga radi obiskujejo prijatelji iz Zagreba. Po Šolti pa rad mahnem na Lastovo. Nekoč sem se rad ustavil na Paklenih otokih, sedaj pa tam ni več rib. Na Korčuli se pri prijateljih kar rad zadržim nekaj dni. Nato pa obvezno zajadram še do Mljeta. Mljet je moja obvezna postojanka. Vedno se ga izplača doživeti, saj je resnično ena sama lepota. V zadnjih letih, ko se je umirila situacija na tleh nekdanje Jugoslavije, rad zaidem tudi v Črno goro. Tam je tudi lepo in – kar je zelo pomembno – še vedno je dosti rib. Žal pa ugotavljam, da je danes skritih kotičkov vse manj. Če ne bi imel tako majhne barke, bi pravzaprav težko bil sam in v mirnem objemu narave.
Se vam je kdaj zgodila kakšna nevšečnost?
Na morju sem zelo previden, pa se mi kljub temu zgodi kaj takšnega. Na morju je pač tako, da se ni mogoče izogniti vsem nevšečnostim. Stremeti je potrebno k čim več izkušnjam in k znanju. Le tako se je mogoče s hladno glavo in brez panike uspešno spoprijeti z nezgodami. Dostikrat pa je za nezgodo kriv človek sam. Izziv močnega vetra in ekstremnega jadranja je velikokrat prisoten in le ta lahko pripelje do nesreče. Primer: pred leti sva s hčerko jadrala v bližini Molata, ko naju je nenadoma zajelo neurje. Vedel sem, da bi moral skrajšati jadra, toda ker je barka »letela«, sem odlašal in kmalu zatem se mi je zlomilo krmilo. Na razburkanem morju sem s težavo spustil jadra in vklopil motor. A ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Po kakšnih desetih minutah je velik val zalil motor in tako je še ta crknil. Neurje je naraščalo in treba je bilo nekaj ukreniti. Nadel sem si plavuti in jadrnico, preprosto, z vrvjo kakšnih nekaj sto metrov odvlekel do zaliva Griparice na Škardi. Tudi hčerka se te morske nezgode ni ustrašila, nasprotno, divja igra narave ji je bila celo všeč (smeh).
Pa pojdiva spet malce na kopno. S čim ste se še ukvarjali?
Veliko sem se ukvarjal s športom, saj sem ob službi študiral na Visoki šoli za telesno kulturo. Bil sem tudi v organizacijskem odboru olimpijskih iger v Sarajevu. Veliko sem smučal. To rad počnem še danes. Leta 1984 sem se vrnil v Slovenijo in se zaposlil kot profesor telesne kulture na srednji šoli. Bojda sem bil strog učitelj (smeh). Pa so me v neki anketi dijaki kljub temu izbrali za najbolj priljubljenega. To so bili lepi časi. Čez leto sem bil veliko v šoli, vse počitnice pa na barki, skoraj dva meseca, saj je v enem tednu težko doživeti vse, kar morje nudi.
Poučujete pa tudi sedaj, ko ste v “penziji”?
Vse do nedavnega sem vodil tečaje za voditelja čolnov v okviru Andragoškega zavoda v Mariboru. Kakšnih 18 let sem se ukvarjal s tem. Pred nekaj leti se je pojavilo kar nekaj šol za navtike v Mariboru. Delno zaradi tega, delno pa tudi zato, ker je veliko ljudi te izpite že opravilo, se je zmanjšal interes in AZM je prenehal s tovrstnim izobraževanjem.
Koliko tečajnikov ste pospremili na vodo?
Ja, nikoli nisem seštel. Na leto sem poučeval okoli sto tečajnikov, se pravi, da jih je bilo v 18 letih kakšnih 1.800, v prvem poskusu pa jih je uspešno zagovarjalo izpit okoli 15 %. V teh letih je tečaj obiskovalo okoli 100 žensk, vendar je »pogrnila« samo ena (smeh).
Se je učna snov z leti kaj spreminjala?
Lahko rečem, da se od današnjih tečajnikov zahteva kar veliko teorije. Občutek imam, da kar preveč. Res je, da je teorija koristna, vendar v pravi in razumni meri. Sedaj je nekako tako, kot da tečajnika učimo vse o kavi, o kemični sestavini itd., na koncu tečaja pa tečajnik kave preprosto še vedno ne zna skuhati. Menim, da predavateljem in izpraševalcem s tega področja ne bi škodilo malce več andragoškega pristopa. To lahko z dolgoletno prakso iz učilnice in z morja mirno zatrdim.
Imate veliko bogatih izkušenj z morjem. Ste kdaj razmišljali, da bi svoje dragocene izkušnje prenašali na novodobne navtike tudi na barki?
Ne, ne. Svoje izkušnje in znanja na barki prenašam le na prijatelje in znance. Pa seveda na svojo družino. Hčerki sta bili že od malega na jadrnici, mlajša je prvič prespala na jadrnici, ko je bila stara dva tedna. Sedaj pa imam veliko veselje morje približati vnukoma. Čeprav sta še rosnih let – 7 in 9 – se že potapljata na dah. Oba se lahko potopita »zelo« globoko, do 4 metrov. Zadrževati ju moram, da ne pretiravata z globino, saj je 6 metrov lahko že nevarna meja. Skratka, začela sta že odkrivati čudoviti svet podmorja. Ko bosta zrasla, kar pa bo kar kmalu, jima želim na odprtem morju približati še igro valov in vetra in seveda prekrasno doživetje jadranja.
Veliko tega, kar ste počeli ali pa še počnete, je povezano z morjem. O tem bi lahko napisali knjigo. O čem bi govorila?
Biti na morju je zame preprosto način življenja. Morje je zame sinonim za svobodo, doživljam ga povsem brez mej. Na morju zame ni mej med državami in tudi med ljudmi ne. Predvsem pa svoje bivanje na morju doživljam brez mej med človekom in naravo.