Varovanje posadke

Pred nekaj leti sem že pisal o načinu elektronskega varovanja posadke plovil oziroma bolj natančno: o sistemih, ki omogočajo hitrejše iskanje padlega člana posadke ali potnika v morje. Preprosto dejstvo je, da nesreča nikoli ne počiva in na vsake toliko časa nekdo pade v morje. Po govornem izročilu so to največkrat moški člani posadke, vzrok pa je v večini brezskrbno opravljanje male potrebe zunaj na krmi ali kje drugje. Šalo na stran, so tudi drugi razlogi. Če se to zgodi v slabih vremenskih pogojih ali ponoči, se iskanje še zaplete. Še hujše je, če pade v vodo krmar in še hujše, če se to zgodi med soloplovbo. Pa smo tam. Kako najti nekoga, ki je padel v bolj ali manj razburkano morje ponoči in brez svetlečih oznak? K vsemu temu vse skupaj lahko poslabša naša brezbrižnost v smislu „saj se ne bo nič zgodilo“ – in v tem duhu nihče ne nosi niti rešilni, kaj šele varnostni jopič. V tujini so zavarovalnice dokaj stroge, pa tudi oblast, ki kaznuje krmarja, kadar člani posadke ne nosijo jopičev podnevi ob moči vetra več kot 4 Bf ali ob vsaki plovbi v nočnem času. Pri nas na Jadranu je upoštevanje tega bolj izjema kot pravilo. Za nameček pa se na žalost tudi resni krmarji celo posmehujejo posadkam, ki si ob malo bolj razgibanem morju nadenejo rešilne jopiče.

Problem iskanja oseb v morju so v preteklosti reševali že različni izdelovalci s posebej namenjenimi ali prilagojenimi napravami, ki so določale položaj izgubljenega na različne elektronske načine, večina pa tako, da je signal sprejemala le elektronika na matičnem plovilu, druga plovila v tem območju pa ne. Nekatere naprave so celo samo javljale, da je nekdo padel v vodo, ne pa tudi njegove lokacije ali vsaj smeri, kjer se nahaja. Samo en izdelovalec (McMurdo) je razvil sistem, ki deluje preko satelitov in položaj izgubljenega posreduje na ta način, ki je še zlasti primeren za oceanska potovanja. Vgrajeno ima GPS napravo, ki določa položaj do 60 m natančno in obnavlja podatek o lokaciji na vsakih 20 minut. Seveda pa je drugo vprašanje, kako podatke s satelitov prenesti na plovila v okolici in jih usmeriti v iskanje pogrešanega. Slabost je tudi omejen čas delovanja, ki je omejen na 48 ur, ob tem, da napravica deluje le vsakih 20 minut, kar pri močnem vetru, valovih in tokovih pomeni kar lep odmik pogrešane osebe od zadnjega sporočila o trenutnem položaju.

Izdelovalec trenutno najsodobnejših AIS naprav za počitniška plovila (tako imenovani „B“ razred) je razvil tudi sitem, ki predstavlja popolno novost na področju reševanja življenj na morju. Gre za prvi osebni (ali skupinski) lokator, ki alarmira človeka v morju (MOB – Mann Ower Board) s pomočjo sistema AIS. Podlago za ta razvoj so ponudile spremembe AIS standarda, ki omogoča javljanje urgentnih podatkov tudi te vrste. Cilj izdelovalca je bil, da razvije sistem in naprave, ki bodo v tem okolju omogočale javljanje položaja človeka v morju tako, da bodo podatek o tem prejela kot prioriteto vsa plovila, ki se bodo znašla v neposredni bližini. Glede na specifične pogoje (valovi, absorpcija signala in moč oddajanja v povezavi z anteno) pa je ta bližina nekje v krogu med 7 do 10 Nm, zanesljivo pa v krogu od 3 do 4 Nm.

Izdelovalec je razvil dva modela: z ročnim in avtomatskim proženjem signala. Po moji oceni je za osebno uporabo vsekakor bolj primeren tisti z avtomatskim proženjem, saj so padci v morje velikokrat povezani tudi s poškodbami, izgubo zavesti, pa tudi paniko. Še zlasti je to pomembno pri otrocih. Ker je čas dragocen zaveznik, je pomembno, da je signal sprožen takoj in ne šele potem, ko oseba po naključju srečno pride k sebi in uspe aktivirati alarm. Če gre poleg tega še za padec v mrzlo morje, je čas še toliko bolj pomemben.