VAL EXCLUSIVE: V globinah Jadrana
Vzhodna obala Jadrana je zaradi svoje razčlenjenosti, neštetih otočkov, čeri, zalivov, rtov in plitvin Meka za potapljače. Apnenec, ki je glavna kamnina v tem delu sveta, ustvarja kraške pojave, ki se še posebej pod vodno gladino manifestirajo v fantastičnih oblikah votlin, rovov, kanjonov, zajed in stebrov. Tektonske prelomnice ustvarjajo mogočne stene, ki tudi pod vodno gladino segajo v velike globine, kjer so nemalokrat še bolj impozantne kot zunaj. Trdna podlaga je odlično oprijemališče za številne bentonske organizme, ki s svojo barvitostjo pričarajo obiskovalcu tega čudovitega sveta dodaten estetski užitek.
Rekreativni potapljači najdejo v takem podvodnem ambientu veliko zadovoljstvo in do štiridesetih metrov globine, kolikor je v večini držav zakonska meja za rekreativno potapljanje, tudi večino najlepšega in najbolj zanimivega podvodnega življenja. Toda v nekaterih potapljačih, med katere sodim tudi sam, sta nemirni duh in raziskovalna žilica premočna, da bi se zadovoljili samo s prvimi štiridesetimi metri globine, saj segajo podvodne stene marsikje veliko globlje. Le kaj se skriva tam? Kakšno je tam dno, s čim je poraščeno, ali živijo tam organizmi, ki jih v plitvejši vodi ni? Odgovor na vsa ta vprašanja je zadosten razlog, da se nekateri posamezniki odpravljamo globlje, mnogo globlje.
Včasih, ko je bila naša potapljaška tehnika še bolj primitivna in smo imeli na voljo samo zrak, smo se na skrivaj odpravljali v te globine in se spopadali z njihovimi nevarnostmi, kot sta dušikova omama in toksičnost nekaterih plinov pod povišanim tlakom, med drugim tudi kisika. Nekateri se zaradi prevelike raziskovalne vneme niso nikoli vrnili na površje … Danes imamo na voljo tehniko, ki nam omogoča veliko varnejše osvajanje globin. V velikih globinah zrak redčimo s helijem in tako zmanjšujemo narkotičnost dušika in toksičnost kisika. Na plitvih dekompresijskih postankih ob povratku dihamo mešanice, bogate s kisikom, in celo čisti kisik, da hitreje izženemo iz telesa raztopljeni dušik in helij.
Vse globine niso lepe in zanimive. V severnem Jadranu v velikih globinah naletimo na mulj in slabšo vidljivost. Tam so zanimivi predvsem ostanki potopljenih ladij. Toda mene veliko bolj privlači narava, zato se na globinske potope odpravljam predvsem v srednjem in južnem Jadranu. Stene tam segajo globlje, zato se tudi mehko dno začne v večji globini, vidljivost pa je praviloma boljša. Najlepše in najzanimivejše so mi globine zunanjih otokov Sušca, Biševa in Svetca…
Več si lahko preberete v reviji Val navtika EXCLUSIVE, poletje 2018
