V ribji perspektivi in z morjem v žilah

V ribji perspektivi in z morjem v žilah

Val 162

Osvajalci Pacifika

AVTOR dr. Drago K. Ocvirk
FOTO dr. Drago K. Ocvirk

Sunkovito smo se dvignili proti nebu, potem pa blago, drseče spustili v globel, ki so jo pod nami dolbli valovi. Vznemirljivo in navdušujoče! Čeprav objeta v temno modre gmote, sva se z Ano počutila varna med štirimi veščimi Salomonci, domačini z otoka Loun v Russllovem otočju. Zanje rutinska vožnja, za naju dih jemajoča dogodivščina. Vračali smo se z otoka Moe, kjer smo obiskali otočane, kakšnih sto petdeset ljudi, ki živijo v popolni osami in zato stoje sanjajo o radijski postaji. Ni jim toliko do novic iz sveta, kakor za to, da bi mogli priklicati pomoč, ko kdo zboli. To pri njih ni redko, kajti več kot polovica otočanov so otroci. Svoje sanje zaupajo vsem belim obiskovalcem, ki so pri njih sicer zelo redki, in čeprav se doslej sanje niso uresničile, verjamejo, da se enkrat bodo.

Peter je držal za ročico motorja, ki služi kot krmilo, iz ust mu je visel čik, še tleč ali ne, se ni dalo ugotoviti. Koščeno telo je stalo nepremično, kakor da je iz marmorja. Ta drža je pritegnila mojo pozornost že prvega dne in se do danes, ko smo skupaj že pet dni, ni spremenila. Pravzaprav, kaj pa naj dela drugega, kakor da v čolnu, dolgem osem metrov, v urah vožnje preprosto okamni! Nenadoma se je zganil, roka se je odlepila od telesa in kazalec se je zapičil med nebo in valove. Oblaki ptic so v daljavi lebdeli tik nad valovi, v njih izginili in se spet dvignili nadnje. Sedaj sem že vedel, da so tam ribe, v septembru v glavnem tuna. Brez posebnih manevrov, skoraj neopazno, se je čoln začel kobacati proti lakotnim oblakom, da bi si tudi mi postregli iz morskega »bifeja«.

Lapitanci

Te dni, ko plujem tu med otočki Russllovega otočja, ki se je ugnezdilo kakšnih 50 km severozahodno od otoka Guadalcanal, srca Salomonovih otokov, strmim nad pomorskimi spretnostmi njegovih prebivalcev. Salomonci in sploh Melanezijci ne slovijo kot vešči morjeplovci, vendar so Russellci oziroma ljudstvo Lavukal, kot imenujejo sami sebe, izjeme. Temu je tako verjetno zaradi majhnosti otokov, ki so večinoma koralni. Ker ne morejo nahraniti vseh ust, ki se na njih smejijo in prepevajo, pa je treba hrano poiskati tudi v morju. Zanimivo, da je ljudstvo Lavukal med štirimi najstarejšimi na Salomonih, kar pomeni, da je priplulo sem že pred Avstronezijci, ki so te otoke začeli poseljevati pred 4.500 leti.

Kakor koli vzbujajo moji gostitelji občudovanje zaradi njihovih pomorskih večin, pa gre še večje občudovanje prav Avstronezijcem. Ti so na tem zahodnem koncu Tihega oceana začeli 2.500 let pred Kristusom ustvarjati neponovljivo in izjemno pomorsko civilizacijo, ki so jo arheologi poimenovali lapitska.

Pred Lapitanci so si ljudstva v teh krajih upala na morje ali ob obali ali do otoka, ki so ga imeli pred nosom in na očeh. Ne nazadnje drugače tudi ni šlo, saj niso poznali drugega, kakor le bambusove splave in iz debla izdolbene kanuje. Ta plovila, ki so pila vodo, niso dolgo zdržala nad vodo in iti z njimi odprtemu morju naproti bi bila čista norost in gotova smrt. Za razliko od teh prvotnih prišlekov pa so bili lapitanski Avstronezijci neprimerno bolj podjetni, iznajdljivi in ustvarjalni, saj so izumili plovbo po odprtem morju.