Uroš Žvan
Intervju
Uroševi prijatelji pravijo, da je strasten jadralec, vztrajen tekmovalec ter strog in marljiv skiper. Je tudi jadralski funkcionar, ki je v mlajših letih večkrat tekmoval na svetovnih in evropskih prvenstvih v jadranju na deski, in ki »skiperira« regatnika Amis in Shining. S slednjim se bo v tem mesecu udeležil znamenite regate Rolex Middle Sea Race.
Ob najinem zadnjem srečanju si omenil, da letos mineva 30 let, odkar si aktivno po jadri. Kako se je pravzaprav začela tvoja jadralska kariera?
Da, res je. Julija letos je minilo 30 let, odkar sem se prvič srečal z jadri in vetrom. Leta 1979 si je oče kupil jadralno desko, pa se je zgodilo, da sem z njo kot trinajstletnik jadral predvsem jaz. Že istega leta sem se udeležil Večerove trimske regate na Dravi. Med kakšnimi 70 udeleženci sem bil 51., naslednje leto pa sem na tej regati zasedel 3. mesto. Borut Novak in Janko Siranko, ki sta takrat v BD Sidro vodila jadralce na deski, sta me povabila v svoje vrste, nakar sem se leta 1980 udeležil državnega prvenstva, kjer sem zasedel 27. mesto.
Torej, si začel že zelo zgodaj zelo resno trenirati?
Treningi so bili takrat v BD Sidro zastavljeni zelo resno. Posledica tega je bila, da sem že leta 1981 prvič zmagal na regati za pokal Slovenije, na prvenstvu Jugoslavije pa sem bil 7. Nato je trenerstvo v BD Sidru prevzel Ferdo Arnuš, sledil je nov napredek, ki je imel za rezultat 3. mesto na DP leta 1982 v Umagu.
Hiter vzpon. Kdaj si postal član reprezentance?
Reprezentanci sem se priključil v zimskem obdobju 1982/1983. Pod vodstvom Dušana Puha smo skozi vso zimo trenirali v Piranu. Treningi so bili praktično vsak vikend od začetka decembra do sredine aprila. Pod Puhovim vodstvom sem si na treningih v dveh zimah pridobil ogromno izkušenj.
Z morjem si očitno usodno povezan, kajne? Nam zaupaš še kakšno »morsko« misel?
Oh, o tem bi se pa dalo razpravljati. Ampak na kratko bi povedal le: Na morju jadralci doživljamo tudi radosti, ki jih sicer ob zadovoljevanju osnovnih človeških potreb v vsakodnevnem življenju ne. Menim, da imamo na kopnem veliko tega na pretek in da tega ne znamo ceniti. Na morju pa se pogosto dogaja, da smo jadralci med jadranjem in tudi po njem veseli že suhe obleke, preproste hrane in toplega ležišča.