Uroš Gabrijelčič

Začniva na začetku, kot imamo v navadi. Prvi stiki z morjem, barkami … Razmeroma zgodnji, kajti že v predšolskem času sem obiskoval teto, ki je živela na morju, natančneje na Reki. Mesto je bilo in je še zmeraj značilno pristaniško, pa še največje je bilo tedaj pri nas, zato me je privlačevalo tako s pogledom na potniške ladje kot čezoceanske velikanke, pa na ladjedelnice ter suhe doke, kot tudi na pomole, polne ribičev, in razprostrte ribiške mreže, še zlasti pa na mandrač ob ustju reke Reke, kjer sem pasel poglede na množico manjših bark vseh vrst, pasar, kajičev, trabakul, levtov ipd. Te barke so bile moje skrite sanje, kajti obljubil sem si, da bom kapitan, ko bom velik in takrat bom imel tudi svojo barčico za prosti čas … Morje sem zaduhal precej prej, kot se je potniški vlak “primajal” do mesta. Ko pa je zapeljal med prve hiše na Kantridi, še bolj pa pozneje, tik pred postajo, se je vonj po morju pomešal s pristaniškimi vonjavami, iz česar je nastala svojevrstna specifična mešanica, ki sem jo povezoval prav s tem mestom. Tako je bilo tedaj in tako je še danes!

Morje je nekaj najlepšega, kar sem doživel na tem svetu, nekaj, kar odtehta vse vsakodnevne tegobe, neprijetnosti sobivanja z drugimi ljudmi, nekaj, ob čemer se ves človeški napuh razblini kot nepomemben milni mehurček. Morje je nekaj, kar podeliš s prijatelji in to je izjemen občutek, a je hkrati morje tudi nekaj, kar imaš samo zase in to tudi odneseš v grob. Le včasih se zazdi, zlasti skozi umetnost, da je mogoče nekaj teh skrivnosti izraziti, če je človek seveda nadarjen za izražanje in zelo si želim, da ob morju in barkah, teh pristnih otrocih morja, ne bi ostal nem … Želim si, da bi še dolgo s prijatelji delil skrivnosti morja in da bi mi bila muza naklonjena v vsakem pogledu!