Ulice Džakarte

»Ali je v New Yorku tudi takšen hrup in smrad?« se sprašujem, ko se sprehajam po eni od glavnih avenij v Džakarti. Asociacijo z New Yorkom sem dobil zaradi številnih petdeset- in večnadstropnih nebotičnikov, ki se na obeh straneh desetpasovnice dvigujejo visoko v nebo. Hrup je morda podoben, za smrad pa močno dvomim, kajti Džakarta se duši v modrikastih oblačkih dima, ki prihajajo iz številnih dvotaktnih motorčkov in triciklov. Ozračje je naravnost zadušujoče, vsak pogovor na pločniku glavne ulice pa skoraj nemogoč.

Nekdo, ki le na slikah ali filmu opazuje razkošne zgradbe, ki med seboj tekmujejo, katera se bo višje povzpela v nebo in svojo senco vrgla na tekmice, dobi vtis o neomejenem blišču te 17-milijonske prestolnice četrte največje države na svetu. Toda popotnik, ki v resničnem svetu stopi le slabih sto metrov stran od glavnih avenij, se znajde v povsem drugačnem okolju, v tisti pravi Džakarti, ki ni le kulisa kapitala peščice bogatih. Morda bi bilo pregrobo reči, da v trenutku spozna ves blišč in bedo metropole, kajti prebivalci stranski ulic nikakor ne delujejo nesrečno in bedno. Klošarjev je na ulicah manj kot v Ljubljani! Beda se zazdi skozi naše evropske oči le nam, ko opazujemo utrip njihovega pouličnega življenja.

Vse se dogaja na ulici. Gneča, hrup, navidezna zmeda je nepopisna. Semaforji so bolj za okras, sredstvo za sporazumevanje v prometu je avtomobilska hupa, močnejši ima prednost. Toda prometnih nesreč skoraj ni. Pešci se zbirajo na pločniku in ko dosežejo kritično maso, se poženejo čez cesto in s tem zaustavijo reko avtomobilov. Šele ko spoznaš njihova pravila igre, se lahko varno potikaš po mestu.

Pločniki so zasedeni z raznimi stojnicami in “potujočimi restavracijami”. Majhni leseni dvokolesni vozički, ki jih lastnik zjutraj peš pripelje in zvečer odpelje, so potujoča kuhinja in shramba hkrati. V njih je plinska jeklenka, gorilnik, velika ponev ali vok, ter zaloga hrane, ki jo kuhar namerava v tekočem dnevu ocvreti in ponuditi naključnim mimoidočim gostom. Nekateri so specializirani za ocvrto sadje v testu, drugi za meso, ki ga ponujajo predvsem v obliki majcenih ražnjičev (sate po indonezijsko), tretji za riževe enolončnice. Posoda se pomiva na pločniku na tleh. Gosti si hrano odnesejo s seboj ali pa se usedejo kar na rob pločnika. Nekatere “potujoče restavracije” premorejo celo stole in mize. Ponekod so pločniki popolnoma prekriti s stoli in mizicami, da se morajo pešci odločati med hojo po cesti ali vijuganjem med prehranjujočimi se gosti. Povsod se cvre in kadi, prijetne vonjave hrane pa se mešajo s smradom izpušnih plinov.

Spraševal sem se, kako lahko meso zdrži ves dan v tropski vročini. Malo sem namreč podvomil v prisotnost hladilnika v teh majhnih lesenih vozičkih. Čeprav so sateji prijetno in vabljivo dišali, sem se raje odločil za ocvrte banane. S prstom se pokazal nanje dekletu, ki je cvrla sadje, kajti angleščina ni vrlina preprostih Indonezijcev in nato sem ji pokazal bankovec, s katerim sem jih nameraval plačati. Cen ni bilo nikjer napisanih in ker sem tujec, je zame seveda veljala drugačna cena. Ko sem preštel banane, ki sem jih dobil za bankovec, sem hitro izračunal, da bi jih za en evro dobil dvaindvajset. Po ceni za tujce!