UKRADENI ČAS TRINAJSTEGA MESECA – Refleksija sedemletnega življenja na jadrnici… s tremi otroci

UKRADENI ČAS TRINAJSTEGA MESECA – Refleksija sedemletnega življenja na jadrnici… s tremi otroci

AVTOR Nataša Rogelja
FOTO Nataša Rogelja

Kako se je vse začelo?

Odšli smo septembra. Ne, odšli smo že veliko prej. Potovanje je izkušnja, ki se ne prične s premikanjem. Prične se z mislijo na odhod, spočeto na vrhovih sanj, daleč stran od trenutka, ko zabredemo v gibanje. Že mesec dni smo čepeli na Korčuli, in čeprav je bila naša barka še vedno skrbno privezana ob pomol, smo že davno odpotovali. Otožnost konca je bila daleč, slutnja novega začetka blizu. V tem dolgem začetku smo se klatili po praznih plažah Jadrana, prisluškovali smo prihajajočim južnim vetrovom in poskušali pomiriti duhove odhoda.

In potem smo se nekega oktobra zvečer, leta 2006, končno odlepili od Korčule in prečkali Jadransko morje. Družina s tremi, takrat še predšolskimi otroki, z mamo antropologinjo, ki je raziskovala življenja sodobnih nomadov, ljudi ki živijo, delajo in potujejo na jadrnicah in očetom ljubiteljskim jadralcem. Večer je mehčal robove dneva, obrisi Lastova so se stapljali z nočjo. Otroci so bili predani sanjam, nočne straže so bile razdeljene, čaj skuhan, tople kape so se oprijele mrzlih ušes. Nočne plovbe na jadrnici so nekaj posebnega. Če pogled na sončno morje razprši pozornost navzven, na oblake, ptice, valove in otoke, pa noč na odprtem morju obrne pogled navznoter. Objame in poenoti svet, spominja na zibelko, okrašeno z zlatimi zvezdicami, na objem maternice, ko je vse še mogoče, ko vse še pride in je svet onkraj zgolj verjetnost. Spominja na razpoko, skozi katero posveti tema. Bili smo sredi velikega temnikastega niča, v prostoru med dvema svetovoma; tistim, iz katerega smo odšli, in tistim, v katerega bomo prišli.

Zakaj potujemo? Zakaj raziskujemo?

 V vseh sedmih letih antropološkega raziskovanja in družinskega potepanja po modrih prostorih vzhodnega Mediterana so me izmed vsega najbolj očarale zgodbe ljudi. Igrive in mehke, strme in napete, samosvoje in absurdne.

»Mami, zakaj potujemo?« je nekoč na obalah Krete razburkala moje misli hčerka.

»In zakaj ti neki raziskuješ?« je dodal še eno težko vprašanje mlajši sin.

Ja, zakaj sploh potujemo? Zakaj raziskujemo? Živimo? Kaj sploh je potovanje? Vprašanja ostanejo meni, otroka sta z mislimi in dejanji že daleč stran. Ko zvečer z možem spravljava malčke v vlažne postelje, ko se jesenski oblaki zgrnejo nad Mediteran in postane salon naše barke premajhen, se zavem, da je potovanje en sam velik nemir. Nemir, ki pomirja; kaos, v katerem se oblikujejo ne-pravila; razpršenost, ki celi; igra, ki igralcu odvzema in podarja vedno nove perspektive. In vendar potujemo. In raziskujemo. Romamo, letimo, hodimo, tečemo in sanjamo, vse to, da bi našli sebe, da bi končno razumeli. Zakaj smo in kako smo? Zakaj je in zakaj bo?

»A potujemo zato, da nekam pridemo?« nadaljuje pogovor moja takrat petletna hčerka.

»Ja, skoraj tako preprosto je!« odvrnem in pomislim, da si je sama še najbolje odgovorila na vprašanje.

Potujemo, da nekam pridemo, in navadno pridemo do ljudi, ob srečanjih pa se rojevajo zgodbe. Navadno se pojavijo na koncu, ko obmirujemo, ko potovalke zdrknejo z utrujenih ramen, ko se zagledamo v fotografijo, zaslišimo pesem ali ko vonj septembra obide šolska vrata in se raztegne v oranžno indijansko poletje. Potovanje postane zgodba, ki spremlja popotnika še dolgo po tem, ko prestopi domači prag. Spomini na pot, združeni z mehko sredico sanj, se kakor školjke zalepijo na krmilo mornarja in vztrajajo tam, dokler niso izpovedane ali napisane. Takrat zaživijo svoje življenje, popotnika pa spustijo naprej…

Več si lahko preberete v št. 231 revije Val navtika