Tunizija 2008, 2. del
Od Port Ganoucha pri Gabesu do Sfaxa, zraven otokov Kerkenah, je približno 60 milj. Ob vsakodnevnem vetru, ki piha proti obali, bi morali priti do Sfaxa v največ osmih urah, se pravi do večera, vmes pa smo hoteli še na hitro obiskati otok Kerkenah.
Ampak kot se velikokrat zgodi, dan ni šel po načrtih. Veter je po dveh urah odpihal, kar je imel v planu za tisti dan, in naprej smo šli na motor. Brez posebnosti, vse dokler nismo imeli do otoka še kakšnih 6–8 milj. Tu so se začeli kanali, označeni z lesenimi koli. Zemljevid za te kanale smo dobili v Gabesu, vendar ne gre za uradne plovne poti, ampak bolj za ribiške bližnjice. Kanali so široki kakih 20–30 metrov, globoki 2–3 metre, po njih pa se premika morje, kot bi tekla reka. Celotno območje morja pred Sfaxom, kakih 60 milj ga je, je zelo plitko, plimovanje pa precej močno za Sredozemlje, tam okoli metra do metra in pol. Tok plimovanja je tam, kjer so kanali precej bolj globoki od ostalega morja, veliko močnejši in hitrejši, tako kot na primer reka teče hitreje v sredini svoje struge, na robovih so pa lahko tolmuni skoraj čisto mirni.
Otočje je dolgo okoli 15 milj, obalo pa zagledaš šele, ko si nekaj milj stran. Če je vidljivost slaba, kar je precej običajno zaradi vročine in sopare v zraku, lahko že od daleč vidiš palme, samo obalo pa šele dve milji preden bi se zaletel vanjo. Vse skupaj je nizko, peščeno, poraščeno z nekaj palmami. Sem in tja se vidi tudi ostanke ribiških koč ali pa so koče mogoče celo še v uporabi – smo pač v Tuniziji. Ampak od vsega mi je najbolj ostalo v spominu čisto nekaj drugega. Z obema motorjema smo pluli po kanalu in gledali kole na levi in desni. Pred vsakim križiščem dveh kanalov so bili koli nasajeni bolj na gosto, recimo na 50 metrov, da si videl, kje je treba obrniti v drug kanal. Pred križiščem sem zmanjšal hitrost na 3–4 vozle, da bi lažje obrnil in mi ne bi zmanjkalo prostora. Videl sem, da se v križišču mešata dva toka iz dveh kanalov, zato sem bil precej na trnih in res pozoren. Ampak ni nič pomagalo – ko smo zapluli v križišče, sem dal krmilo za 15 stopinj v levo in čakal, da bo »prijelo«. No, česa takega nisem doživel ne prej ne potem – 17 metrov dolg katamaran se je zavrtel okoli svoje osi v vsega desetih sekundah, kot da bi bili brez motorjev in brez krmila! Namesto da bi zapluli na levo v nov kanal, nas je odplaknilo naravnost čez križišče naprej po kanalu!..
Več si lahko preberete v št. 229 revije Val navtika
