Tri mesece na poti: Lošinj – Sporadi – Kikladi – Lošinj

Skiatos je prvi otok na Sporadih. Sidrava ob znameniti peščeni plaži Kukunaries, ki naj bi bila ena izmed lepših ali kar najlepša daleč okrog. To je verjetno »stvar okusa«, je lepa, posebej je treba pohvaliti borovo senco vzdolž cele plaže. Ljudi ob pozni popoldanski uri ni bilo veliko, več jih je bilo na majhnih plažah na zahodni obali. Otok je zelo zelen in turistično razvit. Hotelska naselja in peščene plaže naju spremljajo na južni obali. Glavno mesto Skiatos je zelo »živahno«. Letališče in dobre trajektne povezave s celino omogočajo dostop. Na obrežju ponujajo različne izlete z barkami okrog Skiatosa in na druge sporadske otoke. Staro mestno jedro je »prepredeno z labirintom« ozkih, tlakovanih ulic s cerkvami in lokali, ki jih zvečer napolnijo lačni turisti. Mislila sva, da bova tu počakala Natašo, ki bo čez nekaj dni priletela na Skiatos, vendar sva se premislila. Pričakovali smo nekajdnevno poslabšanje vremena, zato sva pohitela na sosednji otok Skopelos, ki je večji in ima veliko zanimivosti. Nataša je s Skiatosa na ta otok prišla s trajektom.
Tudi Skopelos je zelo zelen otok, ima 380 cerkva in samostanov, samo v mestu Skopelos jih je 120. Tri majhne, lepe cerkve stojijo skoraj ena na drugi na robu pečine, ki se dviga nad pristaniščem, v katerem smo bili varno privezani, v »labirintu« ozkih ulic starega mesta pa je skoraj vsaka peta hiša cerkev. Z avtom sva raziskovala otok. Več lepih zalivov ima, marsikaj je podobno kot na Jadranskem morju, en krak zaliva Panormos sva poimenovala kar Krivica po Krivici na Lošinju, plaže so prodnate, ne mivkaste, bori se marsikje iztegujejo skoraj do vodne gladine in se občudujejo v turkizno-modrem ogledalu. Skopelos je znan tudi po tem, da so tu snemali film Mamma Mia. V majhni cerkvi na skalni pečini, do katere vodi več kot sto stopnic, so posneli poroko. Na plaži Kastani na južni strani otoka so posneli določene kadre, plažo pa zdaj imenujejo kar Mamma Mia. En dan sva se peš odpravila na izlet po otoku. Šest ur sva hodila po samotnih, dobro označenih poteh zelenega otoka mimo več samostanov, ki pa v večini niso več naseljeni. Pot nudi nekaj čudovitih razgledov na otok Alonisos in druge manjše saronske otoke. Kot zanimivost naj povem še to, da naju je v pristanišču poklical francoski par, ki je opazil izolsko registracijo. Povedala sta, da sta tudi onadva imela barko tri leta v Izoli, ko je bil gospod zaposlen v Ljubljani v SKB banki, ki spada v skupino Société Générale. Po upokojitvi sta se z barko odpravila domov v Francijo, a ker še nista videla Korčule, sta šla še tja in še južneje do Krfa, saj tudi tega še nista videla. Tako sta zdaj že pet let v Grčiji in še vedno najdeta kakšen skrivnosten »kotiček«. Zanimivo razmišljanje. …

Več si lahko preberete v 214. št. revije Val navtika.