Tri mesece na poti: Lošinj–Sporadi–Kikladi–Lošinj

Zjutraj sva se privezala na obrežju mesta Egina, novi gostji sta bili že na poti na otok. Spet nekaj vaje s sidranjem, podobno kot pred petimi leti. Prekrižali smo sidro barki, ki je odhajala, morali smo ga dvigniti, v naslednjem poskusu je zmanjkalo verige za kak meter … Ponovno nam je uspelo prav v trenutku, ko sta po obali prispeli Helena in Jasmin. Ogled mesta in nasadov pistacij, ki so tipični za Egino, nekaj pistacij in izdelkov iz njih smo vzeli s seboj. Naslednje jutro je ob našem odhodu morala vstati tudi posadka na sosednjem gliserju, da je dvignila sidro, ki ga je vrgla čez našega. …

… Naenkrat zaslišim vpitje na naši in na veliki turistični barki, zasidrani zunaj luke, proti kateri je naša barka plula. To sem zadnji hip opazila, potisnila sem krmilo močno v desno, da je šla barka v levo, mornarji na turistični barki pa so že podstavljali bokobrane, da bi ublažili udarec. Več noči sem imela moraste sanje, povezane s tem dogodkom, in še danes me je groza, kaj bi se lahko zgodilo. Naučili pa smo se, da je treba tudi predajo nadzora nad barko ustno potrditi. …

…Po Mesolongiju smo nadaljevali pot v vas Agija Eftimija na Kefaloniji. Tu so snemali film Corellijeva mandolina. Na obali je veliko prostora za privez, veliko je čarterskih bark, ki vozijo v flotiljah – v skupinah po deset bark z vodilno barko, ki pomaga pri privezovanju pa tudi sicer pomaga manj izkušenim posadkam. Mestece je prijetno, našo večerjo na barki popestri krajevno vino Rebola, ohlajenega prinesem iz bližnje samopostrežne trgovine. …

Več si lahko preberete v 215. št. revije Val navtika.