Tradicionalna plovila istrske obale – III

Tradicionalna plovila istrske obale – III

Topo

AVTOR Slobodan Simič Sime
FOTO Slobodan Simič Sime

Pravo, obrtniško ribištvo se z malimi batanami, namenjenimi predvsem individualnemu ribolovu, seveda ni moglo izvajati. Potrebno je bilo večje in močnejše plovilo, ki je moralo prav tako imeti plitev gaz in omogočati ribolov v laguni ali daleč na odprtem morju. Seveda se obrtniški ribolov ne izvaja s trnki, temveč z mrežami. Plovila so morala biti konstruirana na način, ki je omogočal delo z velikimi mrežami.

Najbolj znana tipa plovil, namenjena tovrstnemu obrtniškemu ribolovu, sta vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja ob obalah Istre bila topo in bragoc. V severnem delu Istre sta ta dva tipa začela izginjati že v petdesetih letih, drugje ob istrski obali pa eno do dve desetletji pozneje. Obe plovili sta znani po vsem severnem Jadranu. Ker sta bili obe nadvse uspešni na svojem področju, sta se obdržali kar nekaj stoletij in seveda razvili v več različicah. Njihov »izvor« je najverjetneje področje Benetk in Chiogge, vendar pa so močni centri za izdelavo obeh plovil bili tudi drugje. Na istrski obali jih je izdelovalo kar nekaj škverov, na naši obali pa so tako tope kakor bragoce izdelovali v piranskih škverih, nekaj topov pa tudi v nekdanjem škveru na korenu velikega pomola v Izoli.

Topo so izdelovali od dolžine 6 metrov pa vse tja do 10 metrov in več. Daljši niso bili, ker bi se glede na njegovo sloko in plitvo konstrukcijo pojavila nevarnost preloma otovorjenega topa na dolgem valu. Ne glede na podtip – beneški, kioški, istrski itd. – je njegova razpoznavna značilnost vitkost. Z velikimi topi so se odpravljali na ribolov na večje razdalje, vse tja do 6 in več milj od obale in so ostajali na morju nekaj dni. Italijani so nekoč pogosto prihajali s svojimi vsega dobrih šest ali sedem metrov dolgimi topi na obisk v Piran, Rovinj in drugam. Topo je imel enega ali dva jambora. V Istri sta bila prisotna oba tipa. Če je imel dva jambora, je premčno bilo zelo spredaj in veliko manjše od glavnega. Zaradi svoje sposobnosti vplutja v še tako mali kanalček, pa so tope uporabljali še za mnogo drugih stvari. Na naši obali se je to plovilo stoletja uporabljalo tudi v solinarstvu, saj je lahko prišlo do najbolj oddaljenih solinskih hišic, kamor večja plovila, ki so tudi prevažala sol, niso mogla. Prav tako so ga uporabljali za prevoz sadja in kmečkih pridelkov. Po dobrine se je odpravil globoko v rečne struge, skoraj do »njiv«, da jih je odpeljal na tržnice obmorskih mest.

Kot mnogo drugih, ima tudi topo na različnih obalah različna imena. Že nekaj deset kilometrov proti srednjeistrski obali ga poznajo pod imeni »batiel« ali »batai« in podobno.