Teluk Cenderawasih

Kljub temu, da je Teluk Cenderawasih več kot 300 kilometrov širok in prav toliko globok zaliv na severni obali indonezijskega dela otoka Papua, med Evropejci ni pretirano poznan. Po naše bi se imenoval Zaliv ptic rajčic, saj se v pragozdovih okoli zaliva nahaja največja koncentracija teh lepih tropskih ptic na svetu. Zaradi tega morda zaliv poznajo ljubitelji ptic, vsekakor pa je dobro znan potapljačem, ki so ljubitelji morskih psov in velikih morskih živali.

Teluk Cenderawasih je ena tistih redkih lokacij na svetu, kjer je srečanje z največjo ribo na svetu, tj. s planktonojedim morskim psom kitovcem (Rhincodon typus, ang. whale shark), skoraj zagotovljeno. Zasluga za to gre izključno lokalnim indonezijskim ribičem, ki so povsem po naključju odkrili način, kako pse kitovce privabiti in jih zadrževati. Ribiči so k sreči hitro spoznali, da lahko z njimi dolgoročno veliko več zaslužijo, če jih veliko let dnevno kažejo potapljačem, kot pa da jih polovijo in prodajo na tržnici. Psi kitovci so namreč dandanes redke živali, njihova življenjska doba je zelo dolga (verjetno preko 100 let), razmnoževalni cikel pa je zelo počasen. Zaradi tega ulov vsakega primerka negativno vpliva na obstoj te vrste, ki je danes že močno ogrožena.

Ribiči, ki v zalivu Cenderawasih privabljajo pse kitovce, so v osnovi lovci na tune. Ker po več tednov skupaj preživijo na morju, živijo na nekakšnih lesenih platformah, ki jih imenujejo bagani. Bagan je v osnovi nekakšen širok trimaran, velik približno 20 x 15 metrov. Plovilo nima nobene prave palube, temveč samo nekakšen mrežast okvir iz manjših lesenih tramov, tako da hoja po njem zahteva kar precej ravnotežja in spretnosti.

Ribiči za privabljanje tun v morje mečejo večje količine sardelam podobnih rib, ki jih nalovijo s tanjšimi mrežami s manjšimi očesi. Nežne ribice se pri tem pogosto poškodujejo in s tem zamažejo mreže, ki jih potem ribiči čistijo z namakanjem v morju, tako da jih razprostrejo pod zasidran bagan. Vonj po mrtvih ribah privablja pse kitovce.

Brez psov kitovcev bi bil zaliv Cenderawasih bolj slabo obiskan s strani potapljačev, saj so koralni grebeni tam manj razviti in lepi kot v bližnji Raji Ampat (reportaža v Valu 193), potapljaških operaterjev pa je zato bolj malo. Ladja Seahorse je ena redkejših, ki približno en mesec na leto v jesenskem času operira v zalivu Cenderawasih. Sam sem se na Seahorse vkrcal prav ob koncu njenega križarjenja po Cenderawasih, tako da sem tam prebil le štiri dni, nato pa smo se premaknili v Rajo Ampat, kjer smo zaključili našo plovbo.

Seahorse je ena izmed dražjih potapljaških bark, ki si jih sam verjetno ne bi nikoli privoščil. Imel sem to srečo, da sem na avstralskem fotografskem natečaju revije Ocean Geographic za nagrado dobil sedemdnevno križarjenje na tej barki. Lastnik barke je Španec Txus (izgovarjamo kot Cus). Txus je pravzaprav njegov vzdevek, njegovo pravo ime pa je Jezus (izgovarjamo kot Hesus). Ker je to ime med krščanskim delom indonezijskega prebivalstva nespoštljivo, se ga izogiba.

Moji vtisi s te potapljaške barke so bili precej mešani. Za ceno več kot 400 dolarjev na dan sem namreč za indonezijske razmere pričakoval izjemen luksuz, a sem bil hitro razočaran, ko sem ugotovil, da ga je pravzaprav manj kot na skoraj dvakrat cenejši francoski barki Ambai, s katero sem se leto prej potapljal v Raji Ampat in na Komodu (reportaža v Valu 197). To me sicer ni prizadelo, saj se podarjenemu konju ne gleda v zobe, če pa bi moral vse to plačati, tako kot ostali gosti na barki, bi me bolj skrbelo.

Kar me je bolj motilo, je bila izredno zmedena organizacija potapljanja, saj so bili na barki kar trije »šefi«, ki se med seboj nikakor niso mogli uskladiti. Načrti so se stalno spreminjali in ves čas sem imel občutek, da so eden drugemu skušali dokazati, kdo je glavni. Prvi je bil Španec Daniel, ki bi tudi dejansko moral biti glavni na barki, saj je bil uradni direktor tega izleta. Žal je prav on imel najmanj besede. Drugi »šef« je bila indonezijska inštruktorica Cici (izgovarjamo kot Čiči), ki je bila neuradno Txusova ljubica in je zato imela glavno besedo na barki. Tretji »šef« je bil Michael Aw, Avstralec kitajskega porekla, ki je zakupil celo barko. Michael je profesionalni podvodni fotograf in glavni urednik revije Ocean Geographic. Ker barke ni uspel napolniti v celoti, se je na njej našel prostor tudi zame. …

Več si lahko preberete v 209. št. revije Val navtika.