Tartufi

Kaj le so tartufi? So to kulinarični diamanti, ujeti v telo grdega gomolja? Ali so morebiti neugledni gomolji, ki si želijo na vsak način biti podobni diamantom? Najsi bodo eno ali drugo, okušati jih je zagotovo doživetje.

Veliko učenih mož je bilo povprašanih o naravi tega gomolja, vendar je po dva tisoč let trajajočih razpravah odgovor še vedno enak: »Ne vemo.« Tartuf pa sam zase pravi: »Užijte me in častili boste Boga,« je zapisal Aleksandre Dumas.

Zgodovina gomolja

Če gre verjeti legendam, so se z njimi naprej naslajali bogovi, navadni zemljani pa šele okoli leta 1600 pred našim štetjem. Ve se, da so tartufe poznali Sumerci, ki so jih mešali k pšenici. V svoje skrivnostne zvarke so jih mešali Kitajci, Babilonci in Egipčani. Grki so jih tako oboževali, da so za odkritje novega recepta nekemu tujemu kuharju in še njegovim potomcem zraven dodelili državljanske pravice. Stari Rimljani so za svoje pojedine prinesli prve tartufe iz Libije, še najrajši pa so jih uživali z medom.

Ti čudni gomolji so imeli skozi zgodovino različna in pestra imena. Arabci so mu rekli ramek, tomer ali kemas. Grki so mu vzklikali idra, Rimljani pa najprej tuber (iz tumere – otekel, okrogel), nato pa šele tartufo. Francozi zagrgrajo truffe (ponaredek), Angleži cmokajo truffle, nemški in avstro-ogrski plemiči pa mu strumno rečejo truffel.

Slikovite nazive so jim dodeljevali tudi posamezniki. Ciceron jih je imenoval »sinovi zemlje«, Plinij pa »čudo narave«.

Katero koli ime so že imeli, imajo tartufi kar bogato zgodovino, razpeto predvsem med kulinariko, kulturo in literaturo. Prav nič ni čudno, da je ta skrivnostni sadež navdihoval tudi mnoge poete, ki pa so mu z omenjanjem v svojih delih pravzaprav naredili odlično reklamo.

V svoja besedila ga je vključil tudi Shakespeare, širši javnosti pa je postal znan po objavi Molierove komedije »Tartuffe«. Beseda tartuf je od takrat dalje postala sinonim za licemerstvo in zavajanje, in to upravičeno. Ta čuden gomolj, ki raste v temi, je resnično prevarant. Nadel si je grdo in neugledno zunanjost, ima pa božansko vsebino. Morebiti sta ga prav zaradi tega rada vonjala tudi Rossini in Mozart.