Svetovno prvenstvo IFCA

Prvič, odkar tekmujem v slalomu, sem se udeležil uradnega svetovnega prvenstva IFCA. To pomeni, da sem prvič jadral po mednarodnih pravilih, saj v tekmovanjih svetovne turneje PWA velja “no rules”. Po tekmi na Nizozemskem pa sem odpotoval na otok močnega vetra, kjer sem se kljub nekoliko slabšim letošnjim pripravam dobro boril. Nato pa mi žal Turčija ni bila usojena.

Navkljub opozorilu kar nekaj prijateljev, da so uradna svetovna prvenstva veliko slabše organizirana kot svetovna turneja PWA, sem se želel prepričati na lastni koži, poleg tega pa me je k udeležbi na tem tekmovanju nagovoril moj sponzor RRD. Prva velika težava je bila v tem, da organizator ni poskrbel za prevoz tekmovalcev z letališča na prizorišče, severnomorski nizozemski otok Texel. Na srečo sem to uredil s pomočjo nizozemskih prijateljev, četudi sem na letališču v Amsterdamu čakal 16 ur. Ker sem na tem otoku bil prvič, si nisem znal predstavljati, kako je z nastanitvijo. Ob prihodu sem ugotovil, da je soba, ki so mi jo priporočali organizatorji, oddaljena 9 kilometrov od prizorišča. Kako pa naj to razdaljo premagam vsako jutro in vsak večer? Na srečo so izposojali kolesa in težava je bila kmalu odpravljena. Vetrovna napoved je bila za ves teden odlična, a temperatura je bila kljub poletju le okoli 15 stopinj Celzija.

Zaradi več okoliščin na tekmovanje nisem prišel odlično pripravljen. Dodatno težavo ali zmedo pa mi je predstavljalo odkritje le teden dni pred tekmo, da pravila IFCA določajo, da ima lahko tekmovalec registrirani le dve deski, za razliko od PWA-ja, kjer lahko imaš tri. Tako sem poleg 122-litrske velike deske vzel še 102-litrsko, na katero pa sploh nisem bil navajen.

Vse omenjene malenkosti so se poznale že prvi dan, ko sem naredil ogromno napak in dan zaključil katastrofalno. Priznati moram tudi dejstvo, da zares nisem navajen tekmovati v šibkem vetru z velikimi valovi, saj omenjenih razmer pri nas nikoli ni. Ko se je naslednje dni veter nekoliko okrepil, sem takoj vozil boljše, toda še vedno sem delal preveč nepotrebnih napak. Končno mi je uspela zelo dobra vožnja. Zadovoljen se vrnem na obalo, ko že proti meni hiti Francoz, da želi protestirati, češ da pred štartno črto nisem vozil povsem naravnost. Prva izkušnja z jadralnimi pravili. Izgubil sem, kljub pritožbi, in tudi ta uvrstitev je šla po zlu. Zadnji dan sem pristal v »silver raceu«, torej v borbi za mesta od 11 do 20. »Medal race« je bil izveden s tako imenovanim “leman” štartom. Tekmovalci smo se razvrstili na plaži in ob znaku smo morali na vso moč teči čez lomeče se valove in čim hitreje štartati ter okoli boj odpeljati do cilja. Za številno publiko je bila ta regata zelo zanimiva, po mojem mnenju pa nekoliko nepoštena.

Po vseh borbah in prigodah sem na koncu osvojil zadovoljivo 17. mesto, ki pa bi lahko bilo še precej boljše. Svetovni IFCA prvak je postal Nemec Bernd Flessner, stari maček Severnega morja.

Vse je kazalo na dramatično pot domov s prespano nočjo na letališču, a na mojo velikansko srečo so imeli na amsterdamskem letališču tudi mesto za spravljanje velike opreme in tako sem se lahko odpravil na sproščen večer v center Amsterdama.

Po relativno slabem tekmovanju sem tokrat vedel, kam se odpravljam in kaj lahko pričakujem. Letošnje zame prvo PWA tekmovanje je potekalo na meni priljubljeni tekmovalni destinaciji, Fuerteventura. Žal je bilo zaradi spleta okoliščin šele moje prvo PWA tekmovanje, zato sem bil izjemno vesel srečanja z vsemi prijatelji. Na tekmovanje sem šel popolnoma neobremenjeno. Odlična napoved mi je olajšala izbiro jader za na pot. Tako sem izbral za največjo opremo, jadro 7,8 m2 in 112-litrsko desko. Sam imam zelo rad to tekmovanje predvsem zaradi zanesljivega močnega vetra.

Prvi dan pa – kakor naročeno – nekoliko šibkejši veter in po slabem štartu ni bilo možno kaj dosti narediti. Vedel sem, da bo prihodnje dni močno, a prav nihče si ni mislil, da bo tako močno! Od jutra je na plaži Sotavento pihalo nad 35 vozlov, kakor običajno pa se je veter le krepil in proti večeru dosegel 55 vozlov. Kar dvakrat sem se uvrstil v naslednji krog, kar mi je dalo zagon. Vozil sem vse boljše, kar pa me je zelo veselilo, je dejstvo, da sem bil zanesljivo med petnajstimi najhitrejšimi na morju, le delal sem veliko napak na štartu in obratih.

Ker se nisem uvrstil v polfinale, so me prosili, če bi lahko komentirati neposredni prenos na PWA spletni strani (“live stream”). Ta zanimiva izkušnja je postala še bolj zanimiva ob dejstvu, da je bil veter zelo močen, zaradi česar je bilo ogromno padcev. Pomislite, le v enem od polfinalov, gre za 16 najboljših tekmovalcev na svetu, je na enem obratu padlo vseh osem tekmovalcev zaradi tako močnega sunka! V petih letih, kolikor vozim PWA slalom, tega še nisem videl.

Po desetih regatah, nekaj zelo dobro odpeljanih »heatih« in nekaj malo manj sem zasedel zadovoljivo 31. mesto.

Zmagal je letos ne tako prepričljivi, a vselej eden boljših, Antoine Albeau, drugi je bil zelo hitri Cyril Moussilmani, tretji pa letos zelo prepričljivi Ben van der Steen.

Po tekmovanju sem ostal na otoku še nekaj dodatnih dni za testiranje novih prototipov slalomskih RRD X-fire za leto 2012. Z novim konceptom zadnjega dela deske menim, da je prišlo do novega ogromnega napredka v stabilnosti in hitrosti novodobnih desk.

Omeniti pa moram še neljubi dogodek, ki se mi je pripetil prvič v več kot desetih letih potovanj. Odpravil sem se v Turčijo na naslednjo PWA tekmovanje. Tokrat je bil najugodnejši let z Dunaja. Ko sem se suvereno pripeljal na letališče in zložil vso opremo pred okno za registracijo, sem gospodični dal karto in osebno izkaznico. Leto dni sem namreč potoval le po Evropi in popolnoma sem bil prepričan, da gre tako ali tako za kratek let in da je Turčija v EU. Pa me uslužbenka vpraša po potnem listu. V tistem trenutku sem prebledel in tekmovanja v Turčiji je bilo konec! Saj bi vsak naslednji let bil prepozen, da bi pravočasno prišel na prizorišče. Razočaran, ker sem zastonj kupil letalsko karto in se peljal vse do Dunaja, sem vse lepo zložil v avto in se odpravil domov. Življenje je pač tako, se je že moralo tako zgoditi in vsekakor je za nekaj dobro, sem si rekel.

Pred nami je vetrovna jesen in kar nekaj dogodkov tako na slovenski obali, kot tudi v tujini. Eden takšnih je Piranja, vsesplošni dogodek za jadralne deske prav vseh starosti in velikosti, ki se bo že tradicionalno zgodil prvo soboto v septembru, toda več o tem prihodnjič.