Strojelom
Navtiki se delimo na osnovi mnogih različnih kriterijev. Veliko teh imamo skupnih s piloti in med njimi je tudi delitev na jadralce in motornjake.
Nikakor nisem izkušen jadralec, sem pa v življenju vseeno nekaj tudi prejadral. Dovolj, da so mi jasni koncept, fizika in tudi ideologija jadranja. Sebe (še) ne vidim kot jadralca. Najbrž zato, ker sem preživahen. Preveč energije, adrenalina, ves čas aktiven, nestrpen in naporen kot hudič. To sem jaz. Zanimivo je, da jadralce sicer smatram za boljše navtike. V povprečju bolj brihtne, bolj razgledane, z več znanja, bolj ekološke. Manj šminkerski so, veliko manjši snobi in bolj zvesti prijatelji. Tako na kopnem kot na morju se z njimi še raje družim kot z motornjaki, vendar sam se z lastno jadrnico pač vseeno ne vidim.
So pa trenutki, ko jadralcem neizmerno zavidam. Še slabše je, če se ti trenutki raztegnejo v mesece, kar doživljam ravno sedaj. To je takrat, ko kakšna od velikih motorskih pošasti crkne. Crkne do mere, ko mora barka na suho, motor pa ven. Še tisti največji šravfarski entuziasti, ki nam skok v motorni prostor in popravilo oziroma zamenjava kakšne malenkosti pomeni čisto veselje, ob teh večjih problemih trpimo. Vsaj trojno trpimo. Taka okvara namreč pomeni ogromno časa, ogromno denarja in mesece nočnih mor, ker tvoj morski dom ni ploven.
V takih trenutkih je fino, če stvari lahko rešuješ po tako imenovani Beatles metodi: torej »With a little help from my friends«. Tako sem naredil načrt, kako se bom stvari lotil, na kratko popisal postopke, za katere menim, da bodo potrebni, in k vsaki fazi dopisal prijatelje, ki bi mi utegnili pri tem pomagati. Ena, ne zanemarljiva, lepota navtike je, da si navtiki med seboj pomagamo. To pomorsko zavezništvo se je gradilo skozi zgodovino in s krvjo. Morjeplovci se tako na morju, četudi se ne poznamo, vedno pozdravljamo; to pove marsikaj, mar ne?
Popis vseh aktivnosti z dodano časovno komponento se počasi bliža koncu, ta hip sem v fazi raziskovanja, kje bom najceneje dobil določene rezervne dele motorja, potem pa gremo. Z malo sreče bo barka plovna do konca februarja.
To pa ni edina navtična aktivnost, ki me bo spremljala pozimi. Medtem ko tole berete, sem namreč že v Amsterdamu na sejmu METS. O tej prireditvi sem že pisal, da je zame nekaj zelo posebnega, predvsem zato, ker ni namenjena kupcem, temveč graditeljem plovil. S prijatelji tako spet razstavljamo nekaj naših najnovejših konceptov in izumov, za katere mislimo, da znajo tam pasti na plodna tla. Ne bi bilo prvič.
Skratka, bodite neskončno srečni, če se vam to zimo ni potrebno ukvarjati z ladijskim motorjem, izkoristite tole indijansko poletje še za kakšno prijetno plovbo ali ribolov in obiščite še kakšen navtični sejem. Ni lepšega kot to, da ti na barki vse deluje, ti se pa sprehajaš med štanti in razmišljaš kaj bi se še dalo namontirati nanjo. V bistvu imamo zelo podobne ideje o sreči kot naše dame. Razlika je le, da mi vzdržujemo čolne in uživamo v stvareh, ki jih lahko še nataknemo nanje, one pa vzdržujejo sebe in uživajo v nakupih stvari, ki jih obesijo nase. Kdo pravi, da smo si tako različni?
