Štart 3
Po štartnem strelu je seveda prioriteta posadke največja možna hitrost jadrnice. Čim hitreje se je potrebno oddaljiti od štartne črte in zapustiti preostalo floto jadrnic, ki bi nas morebiti želela ovirati. V tej fazi jadranja je potrebno paziti, da z jadrnico nikakor ne poizkušamo jadrati ostro v veter in izgubljati dragocene desetinke hitrosti, pač pa poizkušamo jadrati kakšno stopinjo od vetra, polniti jadra in se poizkušati čim hitreje odpeljati stran od drugih. Dvižnice jader naj bodo za prst popuščene, prav tako cunningham in zadnja pripona. Šele ko se nam uspe primerno oddaljiti nekaj dolžin jadrnice, jadra na novo ustrezno nastavimo. Krmarjenje jadrnice ostro proti vetru, še zlasti v formiranem morju in ob oviranju drugih jadrnic, ki nam onemogočajo želeno izvajanje taktike v floti, v bistvu že pomeni rezultat, s katerim ne bomo mogli biti najbolj zadovoljni.
Prav zaradi tega pojava je na regatah zelo pomembno znanje za ustvarjanje in zadrževanje prostora, ki ga potrebujemo na zavetrni strani jadrnice, da lahko, ko je potrebno, z jadrnico ustrezno pospešimo. Seveda je ustrezno pridobivanje hitrosti stvar posamezne jadrnice in uigranosti posadke in jo lahko izračunamo le iz praktičnih poskusov. Recimo pa, da klasična potovalno-regatna jadrnica med 35 in 40 čevlji potrebuje okoli petnajst sekund, da s hitrosti 3,5 vozlov pospeši na 6,5 vozla ob 12 vozlih realnega vetra. Tudi ta podatek moramo upoštevati v predštartnem postopku. Lahko se nam namreč zgodi, da jadramo na štartno črto nekoliko prezgodaj. Najlažje je narediti obrat za 360 stopinj v primernem trenutku in si po možnosti še ustvariti prostor v zavetrini in ponovno jadrati proti štartni črti z največjo hitrostjo. Kot sem že zadnjič zapisal, je seveda zagotavljanje primerne hitrosti jadrnice odvisno od komunikacije med taktikom, krmarjem in jadralcem na kljunu jadrnice, ki z ročnimi oznakami vodi jadrnico na štart zadnjih pet minut pred štartom. Navodila naj bodo jasna in glasna, tudi preostala posadka na jadrnici pa mora vedeti, kaj se dogaja in kaj sledi. Vsekakor pa ključne odločitve na jadrnici sprejema le ena oseba in to je vsekakor taktik. Taktikova odgovornost je, da jadrnica ob štartnem strelu prejadra štartno črto z največjo hitrostjo in da ima jadrnica četrtino dolžine prednosti, kar ji omogoča, da čim prej zapusti floto jadrnic, ki jadrajo vzporedno z njo in čim hitreje poišče svež veter. Taktik naj bi tudi odšteval čas do štarta regate, obenem pa tudi opozarjal, koliko dolžin je še do štartne črte. Če je jadrnica prehitra, je taktik tisti, ki ukazuje, naj »tailerji« popustijo jadra, je pa tudi tista oseba, ki na primer petnajst sekund do štarta ukazuje, naj nastavimo jadra in štartajmo.
Včasih bo za nas zelo ugodno štartati med težjimi in počasnejšimi jadrnicami, kajti v primeru večje hitrosti bomo te kaj hitro po štartu lahko pustili za seboj in zajadrali v svež nezvrtinčen veter. Zapomniti pa si velja še nekaj! V primeru, da pride do prevelike gneče med samimi jadrnicami, je vedno boljše, da ne izzivamo sreče in se ne gremo zaletavati v druge jadrnice, pa čeprav imamo prednost. V tem primeru velja pravilo, ki se imenuje, čim bolj stran od gneče oziroma prej kot se ji izognemo, manj težav imamo pozneje. V primeru, da predvidimo jadrnico, ki prihaja nad nas, jo seveda opozorimo z glasnim ustnim sporočilom, prav tako opominjajmo svojega krmarja (še posebej bowman, ki ima najboljši pregled nad regatnim poljem).
